Zakaj Slovenija ni dobila svoje Nokie?

Iskra Delta je legenda slovenske informacijske tehnologije. Zgodbe, povezane z njeno usodo, so bile zmeraj zavite v tančico skrivnosti. Del skrivnosti v svoji knjigi »Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo« razkriva nekdanji direktor Iskre Delte Janez Škrubej. Avtor nas popelje skozi presenetljiva zgodovinska dogajanja v razvoju informacijske tehnologije, ki so se odvijala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Podrobno opisuje nastanek Iskre Delte, njen bliskoviti vzpon ter nenadni in nerazumljiv konec.

Iskra Delta je bila svojevrsten fenomen. Njenemu vodstvu je s podjetniško pobudo in znanjem v socialističnem času uspelo ustvariti eno najperspektivnejših slovenskih podjetij na področju informacijske in komunikacijske tehnologije. Z današnje perspektive lahko ocenimo, da je imela Iskra Delto dobro strategijo. Vzpostavila je pomembna globalna strateška partnerstva s proizvajalci informacijske tehnologije. Z aktivnim učenjem je usvajala tehnološka znanja in je bila razmeroma hitro sposobna proizvajati najzahtevnejše izdelke informacijske tehnologije. Vrhunec njenih razvojnih ambicij je projekt vzporednega superračunalnika PARSYS.

Prek Kitajske v svetovni vrh

Leta 1986, na vrhuncu hladne vojne, je Iskra Delta kljub ameriškemu embargu na izvoz izdelkov informacijske tehnologije uspela postaviti eno do tedaj največjih računalniških omrežij na svetu, omrežje za kitajsko policijo. O takšnih poslih slovenska podjetja s področja informacijske in komunikacijske tehnologije danes lahko le sanjajo.

Z uspešno izvedenim projektom za kitajsko policijo je Iskra Delta vzbudila pozornost največjih držav. Skupaj z razvojnim potencialom, ki ga je ustvarila, je Slovenijo umestila med vodilne tehnološke države tistega časa. V kratkem času so jo obiskali predsedniki Indije, Kitajske in Sovjetske zveze. Vsi trije so se zavedali, da postaja informacijska tehnologija vse pomembnejši dejavnik političnega in gospodarskega vpliva. Iskra Delta je imela odprta vrata na danes najprivlačnejše trge. Bila je na pragu sanjskega uspeha.

Pomena informacijske tehnologije pa so se premalo zavedali slovenski politiki. Iskra Delta je v času največjega vzpona postala žrtev političnih spletk in končala na smetišču zgodovine. Podjetje je bilo brezobzirno uničeno. Hitra in popolna likvidacija podjetja s takšnim razvojnim potencialom je nedoumljiva in odpira številna vprašanja.

Strmoglavljenje v stečaj 

Ob koncu hladne vojne se je Iskra Delta znašla v navzkrižju interesov vodilnih svetovnih sil in njenih obveščevalnih služb, a med njimi si vse vendarle niso prizadevale za njeno uničenje. Zaradi spleta okoliščin se je podjetje takrat znašlo v likvidnostnih težavah, ki bi lahko bile razlog za njegovo likvidacijo. Vprašanje pa je, zakaj je Iskra Delta sploh zabredla v likvidnostne težave? So bile te posledica napačnih poslovnih potez, zunanjih okoliščin ali organiziranega pritiska tujih obveščevalnih služb in njihovih agentov v Sloveniji?

Likvidnostne težave so bile sprva obvladljive, po odstopu vodstva Iskre Delte in imenovanju začasnega vodstva pa so se razmere v podjetju močno poslabšale. Finančna sredstva za pokrivanje stroškov tekočega poslovanja je podjetje pridobivalo z zadolževanjem pri Iskri Banki. Interna banka združene Iskre (SOZD Iskra) je imela ključno vlogo pri likvidnostnih težavah in stečaju Iskre Delte. Zelo verjetno je bila ravno Iskra Banka tista, ki je s svojo poslovno politiko Iskro Delto pahnila čez rob, od koder ni bilo več vrnitve. Vodstvo združene Iskre je prek Iskre Banke začelo razprodajo premoženja Iskre Delte in na koncu zahtevalo njen stečaj, ki naj bi bil po mnenju njenega nekdanjega direktorja celo nezakonit.

Odgovorni niso naredili dovolj za rešitev Iskre Delte, ampak so s svojim ravnanjem krizo v podjetju najbrž le poglobili. V časih visoke inflacije so se z likvidnostnimi težavami srečevala tudi druga hitro rastoča in izvozno usmerjena slovenska podjetja. Mnoga med njimi še danes poslujejo. Če pri poslovanju Iskre Delte ni šlo zgolj za likvidnostne težave, bi pred uvedbo stečajnega postopka ali v njem v soglasju s pristojnimi političnimi in upravnimi organi lahko poiskali ustreznega strateškega partnerja ali podjetje v celoti prodali.

Zatrtje nadaljnjega razvoja

S stečajem Iskre Delte je bila povzročena neprecenljiva škoda za nadaljnji razvoj slovenske industrije informacijske in komunikacijske tehnologije. Glede na pomen, ki ga je imela Iskra Delta v jugoslovanskih in slovenskih mednarodnih gospodarskih odnosih, je bil stečaj zelo verjetno dogovorjen s tedanjim slovenskim političnim vodstvom. Zato ne preseneča, da se s preiskovanjem morebitnega oškodovanja družbenega premoženja ni nihče ukvarjal, saj pristojni državni organi, ki so bili pod nadzorom republiške politike, niso smeli ukrepati. Zaradi razmer, ki so takrat vladale v Jugoslaviji, zavezniki Iskre Delte na zvezni ravni niso več imeli ustreznih vzvodov, da bi podjetje lahko rešili.

Iskra Delta je imela močne nasprotnike v vodstvih združene Iskre in podjetij v njeni sestavi. V navzkriž s slovenskim političnim vodstvom in njegovimi obveščevalci je morda prišla zaradi svoje podjetniške naravnanosti in samosvojosti. Iskra Delta bi s svojim izvoznim potencialom lahko ogrozila vpliv direktorjev v združeni Iskri. Z zavezniki na državni ravni pa bi lahko bila moteč dejavnik za republiške interese. Vedeti namreč moramo, da so imela izvozna podjetja v nekdanji Jugoslaviji pomembno vlogo pri financiranju obveščevalnih dejavnosti. Pri tem so aktivnosti najbrž potekale ločeno na državni in republiških ravneh.

Medsebojna prepletenost vodstva združene Iskre in politike je morda eden ključnih razlogov, zakaj Republika Slovenija, ki je bila najrazvitejša na področju informacijske tehnologije med vsemi socialističnimi državami, ni uspelo postaviti svoje »Nokie«. Združena Iskra je imela leta 1989 več zaposlenih kot finska Nokia in imela je Iskro Delto.

Domači in tuji nasprotniki z roko v roki

Namesto s krepitvijo domačega razvoja in konsolidacijo združenega podjetja, se je Iskrino vodstvo preveč ukvarjalo s krepitvijo politične moči. Pri tem je prišlo po prepričanju nekdanjega direktorja Iskre Delte pod vpliv agentov obveščevalnih služb in predstavnikov mednarodnih korporacij, ki so nasprotovali močnemu domačemu razvoju industrije informacijske tehnologije.

Tuje obveščevalne službe in mednarodne korporacije svojih agentov in somišljenikov niso imele le v združeni Iskri, ampak po mnenju nekdanjega direktorja Iskre Delte tudi v najožjem republiškem vodstvu in v strokovnih krogih. Ti so po osamosvojitvi ohranili svoj vpliv. Zato ne preseneča, da vse od uničenja Iskre Delte slovenska politika ni aktivno podpirala domačega razvoja na področju informacijske tehnologije, kot to že vrsto let počno najrazvitejše države, pa tudi mnoge nove članice Evropske unije.

Premalo vlaganj v razvoj in raziskave

Zaradi nenaklonjenosti domačemu razvoju informacijske, pa tudi komunikacijske tehnologije, Slovenija danes razvojno krepko zaostaja za vodilnimi državami, kar se med drugim odraža v nizkih vlaganjih v razvoj in nizkem deležu raziskovalcev v podjetniškem sektorju ter nizkem številu patentnih prijav v primerjavi z drugimi razvitimi državami. Nekonkurenčnost slovenskega znanja je tudi posledica razdrobljenosti razvojnih in raziskovalnih potencialov.

V Mojem mikru smo že pisali, da država in podjetja premalo vlagajo v razvoj in temeljne raziskave. Podjetja, z nekaj izjemami, nimajo lastnih razvojnih oddelkov in ne premorejo zadosti vrhunsko izobraženih kadrov, ki bi lahko voz premaknili naprej. Brez močnega razvoja in raziskav se podjetja ne morejo zadosti hitro prilagajati spremembam na trgu in tvegajo, da bodo ob pojavu prebojnih tehnologij izgubila svoj tržni položaj, samostojnost ali celo propadla. Zato ne preseneča, da se mnoga (nekoč) vodilna slovenska podjetja danes srečujejo z velikimi težavami.

Poznavanje zgodovine Iskre Delte je pomembno za razumevanje današnjega stanja v sektorju informacijske in komunikacijske tehnologije. Zato smo lahko hvaležni Janezu Škrubeju za podroben opis dogodkov zgodovinskih dejstev. Da so imele obveščevalne službe v tistih časih pomembno vlogo pri oblikovanju Slovenije, vidimo tudi danes, ko na številnih vodilnih mestih v gospodarstvu, ne nazadnje tudi v informacijskih in telekomunikacijskih podjetjih, sedijo posamezniki (ali njihovi sorodniki), povezani z obveščevalnimi, vojaškimi in policijskimi službami, ki so imele ključno vlogo v času osamosvajanja.

(Prva objava: Moj mikro, julij-avgust 2008)

Štiri ločena omrežja UMTS niso smiselna

Intervju: Dušan Caf, strokovnjak za informacijsko družbo

LJUBLJANA – Dušan Caf je zagotovo ena najvidnejših oseb pri oblikovanju slovenske informacijsko-komunikacijske tehnologije zadnjega desetletja. Sodeloval je pri številnih mednarodnih projektih in med drugim vodil Evropski pregled informacijske družbe za Slovenijo, kjer je analiziral razvoj informacijske družbe z regulativnega, tehnološkega in ekonomskega vidika.

Zaradi neuspele privatizacije Telekoma Slovenije po besedah Dušana Cafa za uporabnike kratkoročno ne bo kakih posledic, saj noben od končnih ponudnikov, niti islandski Skipti niti konzorcij Bain Capital, v Telekom Slovenije ne bi prinesel posebne dodane vrednosti. »Dolgoročno bi Telekom Slovenije s primernim strateškim partnerjem lahko veliko pridobil. Če presojamo med prodajo državljanom in prodajo strateškemu partnerju, je slednji model zagotovo boljši, če bi želeli zmanjšati vpliv politike v podjetju,« je dodal.

Kot član Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo je odigral ključno vlogo pri podpisu nekaj pomembnih mednarodnih multilateralnih pogodb in deklaracij, ki so omogočile hitrejši razvoj informacijske družbe v regiji. Do nedavna je bil zaposlen v Telekomu Slovenije, kjer je svetoval poslovodstvu družbe in bil odgovoren za projekte strategije razvoja podjetja, informatike in regulative.

Slovenija po razvitosti telekomunikacij zaostaja za evropskim povprečjem.

Res je. Zaostanek je še posebno presenetljiv na področju mobilne telefonije, kjer je Slovenija v skupini petih držav z najnižjo gostoto naročnikov in nizko rastjo. Zdaj so najbolj aktualne primerjave razvitosti širokopasovnega dostopa, ki kažejo na uspešnost nacionalnih politik in učinkovitost regulacije trgov. Na tem področju je Slovenija v zadnjih letih relativno dobro napredovala. Kljub temu se zaostanek Slovenije za najrazvitejšimi članicami EU povečuje.

Se je z razvitimi državami realno primerjati?

Ob uvajanju storitev mobilne telefonije druge generacije smo dokazali, da se lahko primerjamo tudi z najrazvitejšimi. Pri izgradnji mobilnih omrežij tretje generacije smo bili celo med prvimi. Žal pa sama izgradnja infrastrukture še ne pomeni nujno, da jo uporabniki tudi dejansko uporabljajo. Prav to je največji slovenski problem na skoraj vseh področjih informacijske družbe. Tudi na področju širokopasovnega dostopa, kjer ima Slovenija vse možnosti, da bi se hitreje razvijala. Operaterji so imeli v lanskem letu precej težav z realizacijo načrtovane prodaje, ki je bila daleč od visokoletečih napovedi.

Tušmobil bo gradil že četrto omrežje UMTS pri nas. V čem je smisel gradnje toliko mobilnih omrežij?

Gradnja štirih ločenih omrežij UMTS v Sloveniji zagotovo ni smiselna. Proti temu govorijo številni razlogi, od ekonomskih do tehnoloških in okoljskih. Gradnja visokotehnoloških omrežij operaterje finančno izčrpava. Sledenje tehnološkemu razvoju in kratki amortizacijski cikli ter zagotavljanje geografske pokritosti in kakovosti storitev od operaterjev zahtevajo nenehna visoka vlaganja. Zato danes operaterji, regulatorji in politiki v svetu iščejo načine skupne rabe infrastrukture, s katero bi zmanjšali finančna bremena operaterjev in okoljske obremenitve ter povečali kakovost storitev za uporabnike. Obstajajo pa seveda vplivni lobiji, ki temu nasprotujejo, ker imajo od gradnje ločenih omrežij ekonomsko korist.

So možne prave odločitve regulatorja za vzpostavitev konkurenčnega trga?

Pri vzpostavljanju konkurenčnega trga imata ključno vlogo nedvomno oba regulatorja - sektorski in varuh konkurence. Danes smo priče brezkompromisni in ponekod neracionalni tekmi med operaterji pri gradnji širokopasovnega krajevnega in dostopovnega omrežja. Dogaja se, da se v stanovanjskih naseljih, pa tudi v stanovanjskih blokih, gradijo tri ločene infrastrukture za širokopasovni dostop. Dogaja se tudi, da v enem mesecu dva ali celo trije operaterji prekopavajo iste ulice. Z ustrezno zakonodajo in nacionalno politiko bi te stvari lahko spremenili in izboljšali.

Urad za varstvo konkurence (UVK) je nedavno Telekomu izdal odločbo o zlorabi monopolnega položaja pri ISDN-ADSL. So še zlorabe na trgu?

Mislim, da so se odnosi med posameznimi igralci na trgu v zadnjem času izboljšali. Agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek) je postala bolj aktivna in postavila konkurenci kar solidne temelje. Seveda se dogaja, da med operaterji prihaja do nesoglasij, ki pa se vse pogosteje rešujejo s pomočjo dialoga. Če se ne morejo dogovoriti, se obrnejo na pristojne organe. Tožbe, ki so trenutno aktualne, izhajajo iz preteklosti, je pa res, da se napovedujejo nove tožbe.

Se strinjate z oceno, da je Apek bolj učinkovit regulator trga telekomunikacij pri nas kot UVK?

Apek je za razvoj telekomunikacijskega trga zagotovo naredil mnogo več kot UVK. Pokriva ožje področje in je kadrovsko močnejši. Sta se pa v preteklosti oba regulatorja soočala z določenimi težavami. Oba sta imela kadrovske težave in bila ujetnika aktualne politike. UVK je tako za izvedbo določenih postopkov potreboval celo do osem let, kar je absolutno nesprejemljivo in tudi v svetovnem merilu velja za izjemno dolgo. Če k temu dodamo še dolgotrajno reševanje upravnih in sodnih sporov, ki običajno sledijo odločbam UVK, je bil položaj za konkurenco poguben.

Kdo je bil odgovoren za takšne razmere?

Odgovorna za to je bila izključno politika, ki ni želela urediti razmer na trgu. Zato ni zagotovila pogojev za organizacijsko samostojnost UVK in ustreznega proračuna, ki bi omogočil učinkovito strokovno delo urada. V zadnjem letu od menjave direktorja je vendarle prišlo do izdaje odločb, ki so pred tem vrsto let čakale na rešitev. Pričakujemo lahko, da se bo z uveljavitvijo novega zakona o preprečevanju omejevanja konkurence položaj še izboljšal.

Ima politika vpliv na delo obeh regulatorjev?

O neposrednem vplivu politike je težko govoriti, saj je tovrstne zadeve zelo težko dokazati brez ustreznih preiskovalnih postopkov. Zato pa je politika v preteklosti sama večkrat dokazala, da si ne želi neodvisnih regulatorjev. S svojim ravnanjem je politika posredno vplivala na neučinkovitost varuha konkurence in je odgovorna za dolgotrajne postopke, od katerih so imele največjo korist predvsem gospodarske družbe, v katerih je oziroma je bila država lastniško prisotna.

So vsaj sklepi in odločbe neodvisni od politike?

Tako v primeru Apeka kot UVK bi lahko našli sporne odločitve. Bi pa, kot sem že omenil, težko dokazali neposredni vpliv politike. V nekaterih spornih odločitvah, ki so dvignile veliko prahu, je UVK odgovornost za vsebino prenesel na zunanje t.i. neodvisne strokovnjake. Direktor UVK je omenjal tudi grožnje in pritisk na zaposlene, ki so ga izvajale stranke v postopku. Zato je seveda vprašanje, koliko je to vplivalo na vsebino posamičnih odločitev. V zvezi z neodvisnostjo je zanimiva tudi izjava generalnega direktorja direktorata za elektronske komunikacije, ki je izjavil, da so regulatorji sicer neodvisni od politike, da pa bi regulatorji bolj neodvisno odločali, če vodilni operater ne bi bil v državni lasti.

Kakšne bi bile pozitivne in negativne posledice funkcionalne ločitve? Bi se lahko nadejali podobnih učinkov kot pri British Telecomu?

Zadevo bi postavil v neki drug okvir, v iskanje učinkovitejših poslovnih modelov gradnje in trženja infrastrukture. V švedskem glavnem mestu Stockholm so že leta 1993 ustanovili neodvisno javno podjetje, ki je zgradilo optično omrežje in optična vlakna nato oddajalo operaterjem. Podjetje je v petih letih doseglo točko preloma in je vse od takrat dobičkonosno. Ključno pri tem je, da si je nediskriminatorno prizadevalo pridobiti čim več operaterjev. In kot vidimo danes, je Švedska med vodilnimi državami po razširjenosti širokopasovnih povezav.

Kaj pa druge države?

Ponekod prihaja do velikih napetosti med bivšimi nacionalnimi operaterji in alternativnimi ponudniki, ki so pred kratkim vstopili na trg. Bivši monopolisti namreč alternativnim operaterjem ponujajo infrastrukturo v zakup pod neenakimi pogoji in po pretiranih cenah. Slednjim se zato bolj splača graditi lastna omrežja, pri čemer lahko uporabnikom pogosto ponudijo storitve po nižjih cenah, kot bi morali sami plačati prevladujočemu operaterju za zakup. S funkcionalno ločitvijo bi lahko dosegli bolj enakopravno obravnavanje alternativnih operaterjev. Obstaja pa še vrsta drugih koristi funkcionalne ločitve.

Je čas za uvedbo te rešitve v Sloveniji že mimo?

Mislim, da ni. Res pa se je stanje na trgu v zadnjem času izboljšalo, saj so alternativni operaterji med drugim pridobili veliko razvezanih zank. O funkcionalni ločitvi razmišljajo tudi v razvitejših državah. Zato so presenetljiva stališča slovenskih vladnih predstavnikov in Apeka glede smiselnosti funkcionalne ločitve v Sloveniji. Oboji to možnost odločno zavračajo. O alternativnih modelih se ne bi smeli pogovarjati ideološko, ampak bi bilo treba pogledati konkretne argumente za ali proti ter ovrednotiti koristi in stroške.

Zakaj so skandinavski telekomi v državni lasti tako učinkoviti? Je razlog v drugačnem pristopu in miselnosti?

Na Finskem in Švedskem je način upravljanja družb, v katerih ima država večinski delež, zagotovo drugačen kot v drugih državah. Kar se tega tiče, Slovenija ni ravno zgledna, saj ima politika v državnih podjetjih prevelik vpliv. V skandinavski družbi Telia Sonera sta lastniško prisotni dve državi - Finska in Švedska, kar je že samo po sebi garancija za večjo transparentnost. Obstaja še drug pogled na državna podjetja, ne samo čisto ekonomski. Zato imamo nekatere uspešne operaterje, v katerih je država pomemben lastnik. Država zagotovo poskuša slediti določenim nacionalnim interesom in ohranjati število zaposlenih ter razvoj doma. Prav tako skuša zagotavljati poslovanje na področjih, ki niso dobičkonosna, na primer na manj razvitih ruralnih območjih.

Avtor: Tomaž Modic

(Prva objava: Dnevnik, Znanost in tehnologija, 12. maj 2008)

Se odrekamo pravici do zasebnosti?

Pred desetimi leti je nastal film Trumanov show (The Truman Show, 1998, režija Peter Weir), ki morda najbolj očitno in resnično posega v zasebno življenje človeka. Glavni junak je Truman Burbank (Jim Carrey), možak, ki je dejansko največja filmska zvezda, le da on tega ne ve. Zanj so ustvarili umetno mesto in vse od njegovega rojstva naprej vanj usmerili več sto kamer ter jih poskrili v najrazličnejše pripravne kote – da jih pač Truman ni opazil ...

Celotno njegovo življenje je bilo od rojstva naprej razgrnjeno pred občinstvom, ki je 24-urno TV-oddajanje razumelo kot najbolj resnično-resničnostni show. Oče, režiser showa, je Christof (Ed Harris), ki vidi Trumana kot svoj osebni projekt in eksperiment, namenjen po eni strani zabavi (televiziji, medijem), na drugi pa trgovini (propagandi). Vsaka stvar, ki se pojavi v showu, je v »resničnem svetu« naprodaj, vse kar pa se Trumanu dogaja (ali se šele ima zgoditi), pa je predvideno v že vnaprej skrbno pripravljenem scenariju. Točno kaj-kje-kdaj-kdo.

Odrekanje pravice do zasebnosti ali raje kar »kraja zasebnosti« je v filmu prikazano kot igra, trgovina, poceni zabava, saj se show vrti na mnogih TV-postajah po vsem svetu in je tako rekoč posnetek Orwellovega Velikega brata (big brother), ki pa je že našel ime in svoje mesto na različnih komercialnih televizijskih kanalih v današnjem času. Celotno življenje Trumana Burbanka je igra, je simulaker tega, čemur Jean Baudrillard reče absolutna reklama. Navsezadnje je propaganda le marketing dobrih idej politikov in bogatih vlagateljev, saj se pred očmi spojita blago in znamka. Postaneta Eno. In če je politik blago, potem je kapitalist znamka, če pa je kapitalist blago, potem stopi na mesto znamke pač politik. V filmu Trumanov show se mora resnica popolne reklame razkriti, sicer bi ne imeli pred seboj konstrukcije simulakra.

Sodobni svet kot simulaker

Baudrillard je prepričan, da je sodobni svet en sam simulaker. Sodobni tehnološko podprti mediji dajejo neizmerne možnosti za ustvarjanje vzporednih navideznih svetov, za igro, v kateri tehnologije nadomeščajo resnični svet ali pa resničnost vključujejo, da postane del navideznega sveta. V teh navideznih svetovih tehnologije nadomestijo impulze resničnega sveta in omogočajo ustvarjanje svetov, ki z resničnim nimajo povezave, a čutom uporabnikov so razlike med navideznim in resničnim svetom nerazločljive. Še več, uporabnikom prekrivajo njihovo zaznavanje resničnosti. In prav to je bistvo simulakrov, njihova mamljiva skrivnost, da skrijejo svojo navideznost in onemogočijo razkritje mehanizmov ustvarjanja videza. Zato so simulakri, ki jih omogočajo sodobne informacijske in omrežne tehnologije, tako zelo mamljivi za ustvarjanje lažne resničnosti.

Kaj je lepšega kot ustvariti lažno resničnost in prevzeti identiteto maroškega princa Rašida. Prav to je na Facebooku, priljubljenem socialnem omrežju, storil 26-letni računalniški inženir Fouad Mourtada iz Maroka. Ustvaril je nepristni profil in prevzel identiteto princa Mulaja Rašida, 37-letnega brata kralja Mohameda VI. Njegova igra pa se je hitro končala. Oblasti so ga v začetku februarja aretirale in po hitrem postopku konec meseca obsodile na tri leta zapora in denarno kazen. Pozivi številnih združenj aktivistov za človekove pravice, češ da obsodba pomeni poseg v svobodo izražanja in da naj ga oblasti izpuste, so obrodili sadove. Mourtada je bil sredi marca, po 43 dneh ječe, izpuščen na svobodo, kralj Muhamed pa ga je pomilostil.

Potvarjanje resničnosti in ustvarjanje lažnih svetov je za uporabnike sodobnih tehnologij postala privlačna igra, v kateri so izgubili občutek za zasebnost in se ji celo prostovoljno odrekajo. Mnogi so celo prepričani, da zahteva po zasebnosti ovira tehnološki napredek in omejuje uporabo storitev. Takšno stališče zagovarjajo tudi korporacije, ki jih predpisi o varstvu zasebnosti omejujejo pri nemotenem in nenadzorovanem brkljanju po osebnih podatkih potrošnikov. Odrekanje zasebnosti med mladimi je postala družbena norma. Enako velja za nastopajoče v resničnostnih showih. Tisti, ki se pravici do zasebnosti ne morejo ali ne želijo odreči, jih družba ali pa gledalci preprosto izločijo.

Pomembna razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice

Pomemben korak v smeri varovanja zasebnosti zaposlenih je naredilo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je sledilo usmeritvam mednarodnih konvencij in je, v nasprotju z dosedanjo prakso v ZDA, na delovnem mestu dalo prednost zasebnosti zaposlenih. Poglejmo si nedavno odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v sporu Copland proti Združenemu Kraljestvu, iz katere je razvidno, zakaj delodajalci ne smejo kar tako, svojevoljno nadzirati zaposlenih. Pri tem povzemamo nedavno objavljene prispevke in razpravo, ki se je razvila na spletnem portalu Razgledi.net.

Evropsko sodišče je odločilo, da je delodajalec pritožnice, ki je izvršil nadzor glede njene uporabe službenega telefona, službene elektronske pošte in službenega interneta v zasebne namene, kršil njene pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do zasebnosti). Po 41. odstavku te sodbe so telefonski klici iz poslovnih prostorov, uporaba elektronske pošte in interneta iz poslovnih prostorov »na prvi pogled« (prima facie) del »zasebnega življenja in dopisovanja«. Če bi delodajalec želel izvajati nadzor uporabe komunikacijskih sredstev in informacijske tehnologije (se pravi ne prepovedati zasebne uporabe, ampak le izvajati nadzor zaradi prekoračitev zasebne uporabe), bi moral sprejeti vnaprejšnja jasna pravila o pogojih in obsegu nadzora uporabe službenega telefona, službene elektronske pošte in službenega interneta delavca, ki bi zadostila pogoju pravne predvidljivosti.

Posledice odrekanja zasebnosti

Odrekanje pravici do zasebnosti pa lahko ima dolgoročno katastrofalne posledice. Pravica do zasebnosti je namreč temeljna človekova pravica, ki pomeni eno največjih pridobitev sodobne civilizacije. Je temelj svobode posameznika. Zato je toliko presenetljivejše, da se uporabniki sodobne tehnologije in medijev tej pravici sami, prostovoljno odrekajo. Zagotovo se ne zavedajo daljnosežnih posledic svojega ravnanja.

Negativni učinki odrekanja pravici do zasebnosti se že čutijo. Korporacije, ki jim je pravica do zasebnosti največji trn v peti, so začele razkrivati svoj pravi obraz in številne imenitne tehnološke storitve že kažejo svoje negativne plati. Sredi lanskega leta je Google v svetovni splet kot del nove storitve poslal žive posnetke dogajanja na ulicah nekaterih ameriških mest, kar je dvignilo veliko prahu in burnih odzivov tako s strani zagovornikov kot nasprotnikov pravice do zasebnosti. Številni prebivalci so nehote in nevede prevzeli vlogo Trumana Burbanka in postali glavni akterji spletnega resničnostnega showa.

Naslednji velik problem je trgovanje z osebnimi podatki, ki je vse pogostejše. Uporabniki v internetu nevede pa tudi povsem zavestno in lahkomiselno na vsakem koraku puščamo številne digitalne odtise in osebne podatke. Informacije o socialnih, nakupovalnih in drugih navadah uporabnikov postajajo neprecenljiv vir za oblikovanje tržnih prijemov. Podatki, ki jih podjetja zbirajo o uporabnikih njihovih spletnih storitev, so postali zanimivo tržno blago. Zaradi tega, včasih pa tudi zgolj zaradi medsebojne povezanosti in potreb nemotenega delovanja storitev, podjetja osebne podatke svojih uporabnikov posredujejo ali celo prodajo drugim podjetjem. Pred našimi očmi se brez naše vednost in brez kakršnegakoli nadzora odvija trgovanje z našimi osebnimi podatki.

Pravico do zasebnosti pa nam v zadnjem času odrekajo tudi politiki, zaslepljeni z bojem proti globalnemu terorizmu. V nasprotju s sprejetimi mednarodnimi konvencijami so dopustili omejevanje pravice do zasebnosti kot sredstvo za zagotavljanje nacionalne varnosti. Ob tem so pozabili na modrost, ki so jo premogli ustanovitelji ZDA, ko so v ustanovnih aktih postavili temelje osebne svobode in jo umestili pred varnost. Vedeli so namreč, da je svoboda pomembnejša od varnosti. Absolutne varnosti namreč ni mogoče zagotoviti, ne da bi pri tem posegli v samo svobodo. Zato je strašljivo, kako je mogoče, da so ZDA in pod njihovim diktatom EU dale pri obrambi pred terorizmom prednost varnosti in omejile svobodo svojih državljanov. Absolutne varnosti jim namreč v nobenem primeru ne bodo mogle zagotoviti, lahko pa jim temeljito omejijo pravico do zasebnosti in s tem tudi svobodo. To se je, mimogrede, že zgodilo s hitrimi in nekonsistentnimi spremembami zakonodaje ter sistemskimi posegi v zasebnost državljanov.

Veliki brat na delovnem mestu

Nedavni dogodki v Sloveniji so pokazali, da simulakrov in resničnostnih showov nimamo samo na TV, ampak vse pogosteje tudi na delovnih mestih. Delodajalci zaposlene na vsakem koraku spremljajo z videokamerami, s karticami za žigosanje prisotnosti ali nadzora gibanja po poslovnih prostorih, nadzorujejo njihove telefonske klice, elektronsko pošto, spletne aktivnosti in njihove računalnike. V želji po nadzoru delodajalci posegajo v zasebnost zaposlenih, po mnenju poznavalcev pa se obseg zlorab v zadnjih letih povečuje.

Delodajalci so prepričani, da jim lastnina sredstev elektronskih komunikacij in informacijske tehnologije dovoljuje absolutno nadzorovanje zaposlenih, da ti ne bi zlorabljali zasebne lastnine za osebno uporabo. Pri nadzoru, katerega namen je preprečevanje zlorab zasebne lastnine in povzročanja škode, pa delodajalci pogosto protipravno in protiustavno omejujejo svobodo zaposlenih in njihove pravice do zasebnosti, pri čemer kršijo ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine zaposlenih. Zaposleni, ki se neizmernih možnosti njihovega nadzora niti ne zavedajo, postajajo igralci v resničnostnih showih.

Delodajalci podatke o zaposlenih zbirajo zaradi nadzora. Ko pa podatke enkrat pridobijo, ko z informacijami v roke dobijo izjemno moč, je seveda le korak do zlorab. Takšna zloraba je na primer pridobivanje razčlenjenih računov za namen nadzora stroškov, na katerih predstavniki delodajalca potem gledajo, koga je kdo klical in koliko časa je z njim govoril. Dodatna kršitev človekovih pravic je, če se ti podatki uporabijo tudi v disciplinskih postopkih. Druge oblike zlorab osebnih podatkov, ki so delodajalcem na dosegu roke in prepuščene njihovi domišljiji, moralnim vrednotam in drznosti, opisuje kazenski zakonik.

Ali zmoremo korak v svobodo?

Ključno vprašanje je, ali se bomo uporabniki sodobnih tehnologij informacijske družbe v svojem zasebnem življenju in na delovnem mestu odrekli pravici do zasebnosti in osebni svobodi? Bomo sprejeli nezavedno igro v vsakdanjih resničnostnih showih?

V filmu Trumanov show šele v trenutku razkritja pride do pomembnega obrata, v katerem se Truman spremeni iz znamke v blago in odkoraka iz umetnega sveta. Njegova ukradena identiteta se izkaže na koncu za najboljšo samopromocijo (self-promotion), saj se obrne proti mediju, torej televiziji in se umakne pogledu. Truman postane vsakdo, torej človek s »telesom kogarkoli« (every-body), postane del nedefinirane množice tistih, ki sedijo na drugi strani TV-zaslona. Postane del opazovalcev resničnostnih, absolutnih reklam in dobi novo identiteto, imenovano nihče – torej človek »brez telesa« (no-body).

V vsakdanjem življenju pa preobrata, ki ga je doživel Truman, ne moremo narediti. Zato se pravici do zasebnosti ne bi smeli odreči. Vsak posameznik bi se moral zavedati vrednot osebne svobode in kaj lahko pomeni krnitev svobode. Če se pravic do svobode in zasebnosti ne bomo zavedali in se zanje borili, bomo, tako kot Truman, postali igralci v vsakdanjem resničnostnem showu.

(Prva objava: Telekomunikacije, april 2008)

Primer MZZ iz evropske perspektive

Javni odziv vlade na nedavno dogajanje na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) , ko so bile grobo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine ter varstvo osebnih podatkov zaposlenih, je bil mlačen. Vlada se premalo zaveda resnosti problema, kar potrjujeta odziva ministrov za zunanje zadeve in javno upravo. Dogajanje na MZZ je razkrilo, ob znatnem angažiranju novinarjev, da slovenski delodajalci pogosto protipravno in protiustavno nadzorujejo zaposlene. Obseg tovrstnega ravnanja delodajalcev pri nas se v zadnjih letih povečuje. Mnogi delodajalci so prepričani, da jim lastnina sredstev elektronskih komunikacij in informacijske tehnologije dovoljuje nadzorovanje zaposlenih, da ti ne bi zlorabljali zasebne lastnine za osebno uporabo. Pri tem nadzoru pogosto kršijo ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine zaposlenih.

Evropsko sodišče v primeru Copland proti Združenemu kraljestvu

Pravni okvir Evropske unije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter varstvu osebnih podatkov zagotavlja dokaj širok obseg varovanja tovrstnih podatkov v državah članicah. Za razumevanja dogajanja na MZZ je poučna odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: sodišče) v primeru Copland proti Združenemu kraljestvu (62617/00 [2007] ECHR 253 (3. april 2007)), v kateri je sodišče razširilo obseg varovanja osebnih podatkov tudi na delovno okolje.

Primer temelji na pritožbi Lynette Copland, osebne asistentke predstojnika kolidža Carmarthenshire (Carmarthenshire College) v Združenem kraljestvu. Coplandova je trdila, da je namestnik predstojnika nadzoroval njeno elektronsko pošto in telefonske pogovore, da bi odkril, če je morda neprimerno uporabljala sredstva kolidža za zasebne zadeve.

Stranki v postopku se nista strinjali glede narave nadzorovanja in časovnega obdobja, v katerem je le-to potekalo. Vendar za razsodbo to ni bilo bistveno, saj se je sodišče osredotočilo na dejstva, ki jih je priznala vlada in so predstavljala kršitev človekovih pravic. Vlada je zatrjevala, da je bilo nadzorovanje telefonskih klicev omejeno na analiziranje telefonskih računov kolidža, iz katerih so bile razvidne klicane telefonske številke ter datum, čas, trajanje in stroški klicev. Nadzorovanje telefonskih klicev naj bi trajalo od nekaj mesecev do leta in pol in se končalo novembra 1999. Glede nadzora interneta, ki naj bi se izvajal v oktobru in novembru 1999, je vlada zatrjevala, da je obsegal analizo obiskanih spletnih strani ter datum, čas in trajanje ogledov.

Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da zgoraj omenjeno nadzorovanje predstavlja kršitev 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: konvencija), ki določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.

Tudi poslovne komunikacije so (lahko) zasebne

V primeru Copland je sodišče presodilo, da so telefonski klici, ki izhajajo iz poslovnih prostorov, primarno opredeljeni s pojmi »zasebnega življenja« in »dopisovanja« v smislu 8. člena konvencije. Enako velja za elektronsko pošto, poslano iz službe, in uporabo interneta v službi. To pomeni, da poslovna elektronska pošta in telefonski klici ter uporaba interneta vplivajo na zasebno življenje in lahko vsebujejo osebne podatke, ki so zaščiteni kot človekove pravice in z zakonodajo o varstvu osebnih podatkov.

Za razumevanje obsega kršitev v primeru MZZ je pomembno stališče sodišča, da nadzorovanje telefonskih klicev, četudi omejeno na »datum, čas in trajanje klicev« ter »klicane številke«, predstavlja kršitev 8. člena konvencije, saj so ti podatki »sestavni del telefonskega klica«. Kršitev 8. člena konvencije torej niso le nezakoniti prisluhi oziroma prestrezanje vsebine elektronskih komunikacij. Četudi so informacije o telefonskih klicih pridobljene legalno v obliki telefonskega računa, nadzorovanje in analiziranje klicev še zmeraj predstavlja kršitev 8. člena konvencije. Še več, kršitev istega člena predstavlja tudi shranjevanje teh podatkov. Pri tem ni pomembno, da podatki niso bili razkriti ali uporabljeni v disciplinskem oziroma kakršnemkoli drugem postopku. Tudi v primeru MZZ so bili podatki pridobljeni za namen preverjanja in nadzora stroškov uporabe storitev elektronskih komunikacij zaposlenih in točnosti računov, uporabljeni pa so bili za nadzor zaposlenih. Podatki so bili uporabljeni tudi v disciplinskem postopku, kar pravzaprav predstavlja dodatno kršitev človekovih pravic. Nekateri podatki so bili tudi javno razkriti, čeprav se tukaj postavlja vprašanje, kdo je podatke dejansko razkril.

V primeru Copland je Sodišče poudarilo, da 8. člen konvencije zahteva, da mora biti nadzorovanje v skladu z nacionalno zakonodajo. Pogoji, pod katerimi se nadzorovanje izvaja, morajo biti eksplicitno določene z zakonom, določbe zakona pa morajo biti dovolj jasne, da posameznik dobi ustrezno informacijo o okoliščinah in pogojih, v katerih se nadzor lahko izvaja. V kolikor ni ustrezne nacionalne zakonodaje o varstvu osebnih podatkov, ki bi urejala nadzor na delovnem mestu, konvencija v 8. členu predpostavlja, da komunikacije na delovnem mestu niso nadzorovane. Zato je sodišče zaključilo, da je Coplandova, brez kakršnegakoli opozorila, da bi njeni telefonski klici in elektronska pošta ali uporaba interneta lahko bili nadzorovani, upravičeno pričakovala, da njene komunikacije niso bile nadzorovane.

EU tudi na delovnem mestu v ospredje postavljajo človekove pravice

Iz primera Copland izhaja, da so poslovne komunikacije (telefonski klici, elektronska pošta in uporaba interneta) del zasebnega življenja in dopisovanja, ki ga ščiti konvencija. Primer Copland sicer dopušča možnost zakonitega pregledovanje telefonskih računov in log datotek spletnih aktivnosti, če gre za odkrivanje nepravilnosti in nezakonitega ravnanja, vendar mora biti tovrstno pregledovanje eksplicitno predpisano z zakonom in se izvajati ob ustreznem obveščanju zaposlenih.

Stališča delovne skupine nacionalnih predstavnikov za varstvo podatkov, t.i. Article 29 Data Protection Working Party, ustanovljene na osnovi 29. člena direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov pa ne puščajo veliko prostora za tovrstno početje. Skladno s stališči delovne skupine se zahteve po varstvu osebnih podatkov namreč nanašajo tudi na nadzorovanje in opazovanje zaposlenih bodisi pri uporabi elektronske pošte, dostopa do interneta, video nadzora ali lokacijskih podatkov. Še več, med osebne podatke se uvršča tudi elektronski naslov, ki ga zaposlenemu dodeli podjetje, če ta omogoča njegovo identifikacijo.

Osebne podatke zaposlenega pa lahko delodajalec obdeluje le z nedvoumno osebno privolitvijo zaposlenega, dano svobodno, brez kakršnekoli prisile, ki jo lahko zaposleni kadarkoli umakne, ali če je obdelava nujna. Slovenski zakon o varstvu osebnih podatkov določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon, ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika.

Nujnost obdelave osebnih podatkov zaposlenih, skladno s stališči delovne skupine Article 29, je omejena na primere, ko je to nujno zaradi izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, vitalnih interesov zaposlenega ali zaradi zakonskih obveznosti delodajalca.

Razmah protipravnega nadziranja zaposlenih v Sloveniji

Na osnovi javno dostopnih informacij lahko sklepamo, da je bila v primeru nadzora elektronskih komunikacij zaposlenih na MZZ cela vrsta kršitev. Po svoje to potrjuje tudi hitra poravnava z javno najbolj izpostavljenim uslužbencem, uglednim diplomatom, s katero so na MZZ skušali pomiriti afero. Na hitro so pristojni pod preprogo skušali pomesti tudi neustrezno stanje v celotni javni upravi.

Informacije, ki so prišle v javnost ob robu razkrivanja afere na MZZ, pa so razkrile, da je obseg kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Sloveniji mnogo večji, kot smo si sprva predstavljali. Medtem ko evropska zakonodaja krepi zasebnost na delovnem mestu, slovenski delodajalci v vse večjem obsegu protipravno in protiustavno nadzirajo elektronske komunikacije zaposlenih in shranjujejo ter obdelujejo s tem povezane osebne podatke. Kršitev človekovih pravic lahko predstavlja tudi nadzorovanje računalnikov zaposlenih in njihove vsebine, kar potrjujejo primeri sodb iz drugih članic EU.

(Prva objava: razgledi.net, 3. marec 2008)

Vzgoja ‘nacionalnih šampionov’ jamči tehnološko povprečnost

Pred petimi leti je upravni odbor Združenja za informatiko in telekomunikacije pri Gospodarski zbornici Slovenije sprožil pobudo za pripravo strategije razvoja sektorja informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). Po obsežni analizi, ki jo je opravila mednarodna korporacija IDC, je bil v letu 2004 pripravljen predlog strategije, ki pa se zaradi nesoglasij v upravnem odboru združenja ni nikoli izvajala. Trg IKT se je kljub temu razvijal naprej s svojim dotedanjim tempom in sledil globalnim trendom. Povsem drugače je v gospodarstvu. Pogoji, v katerih delujejo in se razvijajo slovenska podjetja IKT, se v zadnjih petih letih niso izboljšali. Ozrimo se nekoliko v zgodovino.

Obdobje velikih priložnosti

V drugi polovici osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je imela Slovenija odlične možnosti za razvoj močnega sektorja IKT. Med srednje in vzhodnoevropskimi državami je veljala za najbolj perspektivno na področju IKT. Raziskovalci, ki so preučevali potencial majhnih držav za tehnološki preboj, so stavili nanjo. Smelo so jo postavljali ob bok Finski in azijskim tigrom – Singapurju, Hongkongu in Tajvanu. A prednosti Slovenija ni izkoristila. Propad podjetja Iskra Delta in razpad poslovnega sistema Iskra je nakazal kasnejše težave. Pogledi na vzroke propada Iskre Delte in razpada poslovnega sistema Iskra so različni. Pomembno vlogo pri tem so imele napačne strateške in politične presoje ter odločitve, v ozadju katerih je bil spopad vplivnih lobijev in parcialnih interesov, ki je onemogočal konsenz med ključnimi akterji.

Slovenija je bila med vsemi srednje in vzhodnoevropskimi državami gospodarsko najbolj razvita in vpeta v globalne gospodarske tokove. Slovenski paradni konj, SOZD Iskra, n.sol.o., je bil najpomembnejše podjetje slovenske in jugoslovanske elektroindustrije ter eno največjih v Evropi. Njegova proizvodnja je med drugim obsegala telekomunikacijske naprave, računalnike, merilne in regulacijske instrumente, sisteme za industrijsko avtomatizacijo, elektronske komponente in belo tehniko. SOZD Iskra je svojo moč krepil s številnimi povezavami in dolgoročnim sodelovanjem z velikimi mednarodnimi korporacijami.

SOZD Iskra je leta 1980 zaposloval 29.000 delavcev – skoraj devet tisoč več, kot jih je tedaj zaposlovala finska Nokia skupaj s podružnicami v tujini. Pred preoblikovanjem v holding leta 1989 je imel okoli 35.000 zaposlenih (le nekoliko več od Nokije). Leta 1989 so se iz SOZD-a Iskra odcepila nekatere podjetja (Iskra Ero, Iskratel, Iskraemeco, Iskra Rotomatika, danes koncern Hidria, Iskra Elektromotorji, danes Domel, Iskra Elektrooptika, danes Fotona, in drugi) in nadaljevala samostojno pot. Preostalih več deset podjetij se je preoblikovalo v Iskra Holding, d.d, ki je leta 1991 zaposloval 31.700 ljudi – okoli pet tisoč več od Nokije, ki se je v tistem času spopadala z velikimi finančnimi težavami. Iz Holdinga Iskra so se v procesu privatizacije odcepila še nekatera podjetja, med njimi tudi Iskra Avtoelektrika, d.d.

V Iskrinih podjetjih so ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja proizvajali lastne računalnike, med njimi modele 1680 (Iskra Data), ter 800 in Partner (Iskra Delta). Zgodba z razvojem računalnikov se je klavrno končala z modelom Triglav (Iskra Delta) in s stečajem Iskre Delte. V poslovnem sistemu Iskra je bila razvojno močna tudi proizvodnja telekomunikacijskih naprav, ki je Slovenijo uvrščala med redke države v svetu, v katerih so bili sposobni razvijati kompleksne telekomunikacijske naprave. V podjetju Iskra Kranj, predhodniku današnjega Iskratela, so prvo digitalno telekomunikacijsko centralo SI2000 razvili že daljnega leta 1979 in jo predstavili na konferenci ISS’79 v Parizu, kjer je vzbudila veliko zanimanje prisotnih strokovnjakov iz vsega sveta. Leta 1981 so kot prvi v svetu razvili naročniški modul za digitalne centrale in ga leta 1983 predstavili na konferenci World Telecom v Ženevi. Zaradi nespretnosti tedanjega poslovodstva svojih konkurenčnih prednosti niso izkoristili.

Usodno drobljenje razvojne dejavnosti

Vodilni direktorji, strategi in politiki so v osemdesetih letih napačno ocenili razvojne možnosti na področju IKT. Dejavnost v podjetjih znotraj sistema Iskra je bila že ves čas preveč razpršena. S tem so se kratkoročno sicer lahko zmanjševala operativna in poslovna tveganja, dolgoročno pa so se zmanjšale predvsem možnosti za razvojni preboj in preživetje sploh. Usodno je bilo razbitje poslovnega sistema Iskra, po katerem so nekatera podjetja nadaljevala povsem samostojne poti. S tem je bil zadan odločilni udarec razvojni dejavnosti, slovenska IKT podjetja pa so izgubila kritično maso, potrebno za razvoj globalno konkurenčnih celovitih tehnoloških produktov. Posledice za slovenski sektor IKT so bile dramatične, razmere pa so se še poslabšale z razpadom nekdanje skupne države. Zgovoren je podatek, da je število zaposlenih v celotnem slovenskem sektorju IKT danes polovico manjše od števila zaposlenih v sistemu Iskra ob koncu osemdesetih let.

Razvoj slovenskega sektorja IKT je močno zaznamoval propad Iskre Delte. Številni zaposleni, ki so morali zapustiti potapljajočo se ladjo, so danes na vodilnih mestih v slovenskih podjetjih IKT. Imeli so znanje, vpliv in povezave z mednarodnimi korporacijami. Bili so prisiljeni tvegati in večina je preživela viharne razmere. Toda podjetja , ki so zmogla razvojni preboj, lahko preštejemo na prste ene roke. Le redka podjetja IKT zaposlujejo več kot sto ljudi in so mednarodno prepoznavna. Zdi se, da je v slovenskem sektorju IKT še zmeraj močno prisoten duh propadle Iskre Delte. Svetli izjemi sta Iskra Avtoelektrika in Hidria, ki se razvijata v uspešni mednarodni korporaciji. Manj gotova je usoda kranjskega Iskratela, ki deluje na izjemno konkurenčnem ter razvojno in raziskovalno intenzivnem področju. Kljub nekaterim odličnim produktom, ki jih je razvil v preteklosti, so njegove možnosti za nadaljnjo uspešno samostojno pot pičle.

Odsotnost jasne razvojne politike

Slovenski direktorji, strategi in politiki v osemdesetih letih niso imeli dovolj znanja in vpogleda v prebojne tehnologije, da bi lahko zagotovili nadaljnjo krepitev in rast slovenskega sektorja IKT. Najeli so najboljšo globalno svetovalno družbo McKinsey, a njenih nasvetov niso upoštevali. Zgodba se danes ponavlja s paradnimi konji, kot so Iskraemeco, Iskratel in nenazadnje Telekom Slovenije.

Podjetja nimajo kritične mase, ki bi jim omogočila razvojni preboj. Prav tako nimajo zadosti tehnološkega, razvojnega in upravljavskega znanja. Medtem ko vodilna tuja podjetja IKT znanje iščejo v centrih znanja po svetu, se slovenska podjetja navezujejo, če sploh se, na slovenske »centre znanja«, ki so v svetovnem merilu na ravni manjših laboratorijev. V petnajstih letih na tem področju nismo dosegli nobenega premika. Namesto koncentracije znanja visokošolska in raziskovalna politika spodbujata nastajanje novih vrtičkov, kar dodatno slabi slovenski razvojni potencial.

Dovolj zgovoren je podatek, da se nobena mednarodna korporacija ni odločila, da bi pri nas postavila razvojni center. Sicer pa, kako bi se? Slovenija ne premore resnega razvojnega centra na področju IKT. Imeli smo nekaj izjemnih posameznikov, nismo pa uspeli izoblikovati velikih in homogenih raziskovalnih skupin, ki so potrebne za razvoj in raziskave na področju visokih tehnologij. Ob nizkih vlaganjih v raziskave in razvoj na področju IKT, še zlasti v podjetjih, ter razpršenosti podjetij in raziskovalnih potencialov ne preseneča zanemarljivo nizko število patentnih prijav. Poglejmo si nekaj podatkov o prijavah na evropski patentni urad. Slovenija je imela leta 2003 6,6 patentnih prijav na milijon prebivalcev (po začasnih podatkih za leto 2004 le 1,0). Povprečje EU-27 leta 2003 je znašalo 26,2 (EU-15 33,0; Finska 123,6; Švedska 62,3; Nizozemska 89,2; Avstrija 30,6; Madžarska 2,3). Po začasnih podatkih za leto 2004 so podatki naslednji: EU-27 18,2; EU-15 23,0; Finska 88,8; Švedska 45,9; Nizozemska 50,3; Avstrija 19,9; Madžarska 2,5.

Med glavnimi razlogi, da Sloveniji ni uspel razvojni preboj na področju IKT, je nekonkurenčnost slovenskega znanja, ki je posledica razdrobljenosti razvojnih in raziskovalnih potencialov. Država in podjetja premalo vlagajo tako v razvoj kot v temeljne raziskave. Podjetja, z nekaj izjemami, nimajo lastnih razvojnih oddelkov in ne premorejo zadosti vrhunsko izobraženih kadrov, ki bi voz lahko premaknili naprej. Brez močnega razvoja in raziskav se podjetja ne morejo zadosti hitro prilagajati spremembam na trgu in tvegajo, da bodo ob pojavu prebojnih tehnologij izgubila svoj tržni položaj, samostojnost ali celo propadla.

Vzpon tehnološkega podjetništva?

Nekdanji voditelji iz poslovnega sistema Iskre so imeli velik vpliv na politiko. Mnogi med njimi so ga ohranili vse do danes. Zato ne preseneča, da je Slovenija, navkljub propadu največjega koncerna IKT v regiji, obdržala miselnost zaščite nacionalnih šampionov. Slovenski gospodarstveniki in politiki bi se morali končno zavedati, da v Sloveniji nismo bili sposobni ustvariti pogojev za razvoj velike mednarodne korporacije in da smo zamudili enkratno zgodovinsko priložnost. Kar pa ne pomeni, da kljub temu ne moremo imeti uspešnega sektorja IKT.

Podatki iz analize sektorja IKT kažejo, da njegova gonilna sila danes niso »nacionalni šampioni« ampak majhna, dinamična in inovativna podjetja. Tudi ta podjetja so lahko mednarodno uspešna – seveda v tržnih nišah. Njim bi morali podrediti gospodarsko in tehnološko politiko ter spodbujati razvoj tehnološkega podjetništva. Žal pa je zaradi napačnih gospodarskih in političnih prioritet ter prevelike zaščite »nacionalnih šampionov« Slovenija mednarodno nekonkurenčna tudi na področju podjetništva. Zato bi morala biti prioriteta gospodarske politike oblikovanje spodbudnega podjetniškega in konkurenčnega okolja. Na osnovi izkušenj iz tehnološko vodilnih držav bi morali spodbuditi sodelovanje med gospodarstvom in akademsko sfero, okrepiti vlaganje v raziskave in razvoj ter povezovanje razvojnih potencialov in osredotočanje na skupne cilje. S tem bi spodbudili gospodarsko rast in zaposlovanje ter hkrati ustvarili možnosti za povezovanje in rast podjetij.

(Prva objava: Telekomunikacije, februar 2008; članek je bil objavljen z nekoliko drugačnimi naslovi in podnaslovi)

Centreks in nezakonito pridobivanje podatkov o zaposlenih

Nedavna afera na ministrstvu za zunanje zadeve je razkrila, da številne gospodarske družbe in institucije javne uprave z rednim spremljanjem telefonskih klicev nenehno in grobo kršijo ustavne pravice svojih zaposlenih. Razsežnosti tovrstnega početja so alarmantne, še zlasti zato, ker kažejo na dolgoletno nezakonito in protiustavno delovanje tako v gospodarstvu kot v javni upravi.

Ustava Republike Slovenije v 37. členu določa, da lahko samo zakon predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo, ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je podpisala tudi Slovenija, v 8. členu določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Konvencija nadalje določa: »Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.«

Zakon o elektronskih komunikacijah v 103. členu podrobneje določa, da se zaupnost komunikacij nanaša na vsebino komunikacij, s tem povezane podatke o prometu in lokacijske podatke ter dejstva in okoliščine neuspešnih poskusov vzpostavljanja zvez. Skladno z zakonom so prepovedane vse oblike nadzora oziroma prestrezanja, kot so poslušanje, prisluškovanje, snemanje, shranjevanje in posredovanje komunikacij. Izjeme so zakonito prestrezanje komunikacij na podlagi odločbe sodišča in primeri, ko je oblika prestrezanja in nadzora komunikacij nujno potrebna za prenos sporočil (npr. faksimilna sporočila, elektronska pošta, elektronski predali, glasovna pošta, storitev SMS) ali izvajanje storitev. Pri slednjem velja, da če morajo operaterji pridobiti informacije o vsebini komunikacij, posneti ali shraniti komunikacije in z njimi povezane podatke o prometu, morajo o tem ob sklenitvi naročniške pogodbe oziroma ob začetku izvajanja javne komunikacijske storitve seznaniti uporabnika, informacije o vsebini komunikacije oziroma komunikacijo pa zbrisati takoj, ko je to tehnično izvedljivo in ko to ni več potrebno za izvedbo določene javne komunikacijske storitve.

Množično teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Skladno z ustavo in zakonom o elektronskih komunikacijah pomeni posredovanje podatkov o komunikacijah zaposlenih, uporabnikov javnih komunikacijskih storitev, s strani operaterjev tretji osebi nezakonito in protiustavno dejanje, razen v primerih, določenih z zakonom. Presenetljivo je, kako mlačno so se na ugotovitev o kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenim v javni upravi in gospodarstvu odzvali pristojni državni organi.

Gospodarske družbe in institucije javne uprave naj bi podatke pridobivale za namen nadzora stroškov komunikacijskih storitev. Več kot 3000 slovenskih institucij, vključenih v sistem Centreks, naj bi imelo možnost pridobiti zaupne podatke o komunikacijah svojih zaposlenih. Številne med njimi to možnost s pridom izkoriščajo. Z uvedbo storitev zasebnih mobilnih omrežij se je pričel izvajati tudi nadzor mobilnih komunikacij zaposlenih. V javni upravi je tako preko dvesto tisoč telefonskih številk, za katere imajo institucije možnost brez sodnega naloga pridobiti zaupne podatke o komunikacijah svojih zaposlenih.

Gospodarske družbe in institucije javne uprave do zaupnih podatkov o komunikacijah zaposlenih lahko pridejo v sklopu storitve razčlenjenega računa, to je specifikacije z razčlenjenimi klici, ki je tako podrobna, da omogoči preverjanje računa za uporabo telefonskih storitev ali posameznih klicev. Vsebino razčlenjenega računa ter pogoje za njegovo izdajo določa splošni akt o razčlenjenem računu, ki ga je leta 2002 izdala tedanja agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo (danes agencija za pošto in elektronske komunikacije).

Pri izdaji razčlenjenega računa pravnim osebam bi le-te morale pridobiti osebno privolitev zaposlenih oziroma zaposlene z zbiranjem osebnih podatkov seznaniti. Pridobivanje in obdelava osebnih podatkov iz razčlenjenega računa brez tega pomeni kršitev z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih. Tovrstni podatki pa se lahko zbirajo in obdelujejo samo za namen preverjanja in nadzora stroškov uporabe storitev elektronskih komunikacij zaposlenih in točnosti računov.

Po interpretacijah, ki so se pojavile v medijih, naj bi bile pravne osebe upravičene do pridobivanja zaupnih podatkov od operaterjev o komunikacijah svojih zaposlenih, ker naj bi jih pridobivale v sklopu fiksnih in mobilnih zasebnih komunikacijskih storitev oziroma omrežij. V nadaljevanju pa bomo na kratko pokazali, da ti argumenti ne držijo in da dejansko lahko gre za nezakonito in protiustavno ravnanje. Centreks namreč ni zasebno telekomunikacijsko omrežje, analogija pa velja tudi za zasebna mobilna omrežja.

Neučinkovita regulacija elektronskih komunikacij

Za razumevanje sedanje situacije se moramo vrniti nekoliko v zgodovino. Ob uveljavitvi zakona o telekomunikacijah leta 1997 je prišlo do unikatne rešitve pri regulaciji telekomunikacijskih storitev v Sloveniji. Zakon je določal, da so storitve govorne telefonije in teleksa ter prenosa in oddajanja programov Radiotelevizije Slovenija po prizemeljskih omrežjih in prek satelitov javne telekomunikacijske storitve, ki so dostopne vsaki fizični ali pravni osebi na celotnem ozemlju države pod enakimi pogoji. Zakon je nadalje določal, da se javne telekomunikacijske storitve zagotavljajo kot obvezna gospodarska javna služba.

Uredba o načinu opravljanja javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije in teleksa ter o upravljanju javnega telekomunikacijskega omrežja pa je, v nasprotju z zakonom, na osnovi katerega je bila sprejeta, tehnološko omejila javne telekomunikacijske storitve govorne telefonije s tem, ko je določila pasovno širino, v kateri se prenaša govor (3,1 kHz). Čeprav je bila takšna rešitev strokovno sporna in neustavna, se je obdržala vse do sprejema novega zakona o telekomunikacijah leta 2001. Razlog za svojevrstno regulacijo telekomunikacij je bila omejitev javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije, ki so se opravljale kot obvezna gospodarska javna služba, na storitve govorne telefonije PSTN.

Posledica svojevrstne regulacije telekomunikacijskih storitev je bila, da smo naenkrat imeli javne storitve govorne telefonije (PSTN), ki so bile obvezna gospodarska javna služba, in tržne storitve govorne telefonije (ISDN in Centreks). Skladno s tedaj veljavnim zakonom o telekomunikacijah so se tržne storitve govorne telefonije izvajale na osnovi priglasitve in niso bile podvržene cenovnemu in regulatornemu nadzoru državnih organov. Za tržne storitve govorne telefonije je bil slovenski telekomunikacijski trg de jure popolnoma liberaliziran že leta 1997. Na ločitvi storitev govorne telefonije na javne in tržne temelji kasneje uveljavljeno prepričanje, da predstavlja sistem Centreks zasebno telekomunikacijsko omrežje. Kar pa je, kot bomo pokazali v nadaljevanju, zmotno.

Že skladno z zakonom o telekomunikacijah iz leta 1997 je bilo jasno, da je sistem Centreks del javnega in ne zaprtega telekomunikacijskega omrežja. Zakon je namreč jasno razmejil med javnim in zaprtim telekomunikacijskim omrežjem. Razmejitev med zaprtim oziroma zasebnim in javnim telekomunikacijskim omrežjem pa ne more biti določena le z naborom storitev, saj so storitve sestavni del omrežja. Zato je bil sistem Centreks, skladno z zakonsko opredelitvijo javnega oziroma zaprtega telekomunikacijskega omrežja, nedvoumno del javnega omrežja. Še več, naročniki sistema Centreks so dele svojih prej zasebnih omrežij nadomestili z javnim telekomunikacijskim omrežjem. S sprejemom zakona o telekomunikacijah leta 2001 in zakona o elektronskih komunikacijah leta 2004 je postala regulacija telekomunikacij še bolje opredeljena, odpravljena pa je bila tudi shizofrena dvojnost storitev govorne telefonije. Enako kot za Centreks velja za zasebna mobilna omrežja. Tudi ta omrežja dejansko niso zasebna omrežja, ampak so del javnega mobilnega omrežja.

Na osnovi teh dejstev gospodarske družbe in institucije javne uprave nikakor niso upravičene do pridobivanja podatkov o javnih komunikacijskih storitvah zaposlenih, ki se nanašajo na vsebino komunikacij, s tem povezanimi podatki o prometu in lokacijskimi podatki ter dejstvi in okoliščinami neuspešnih poskusov vzpostavljanja zvez. Pridobivanje tovrstnih podatkov brez osebne privolitve zaposlenih oziroma njihove vednosti ter uporaba osebnih podatkov za nadziranje in spremljanje elektronskih komunikacij zaposlenih je nezakonito in protiustavno ter predstavlja grobo teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih.

Nezakonita praksa in neučinkovit nadzor

Kako je sploh mogoče, da se je, kljub jasni zakonodaji, dogajalo večletno nezakonito in protiustavno ravnanje delodajalcev. Upravičeno se postavlja dvom v pravno državo ter v kompetentnost pristojnih državnih organov. Zato je toliko bolj pomembno, kako se bodo ti odzvali na množično teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih v zvezi z nezakonitim in protiustavnim pridobivanjem ter uporabo podatkov o njihovih komunikacijah. Vsekakor bi se morali odzvati hitro in odpraviti sedanje nezakonito in protiustavno stanje.

Poostriti bi morali nadzor nad ravnanjem ne le operaterjev, ampak predvsem gospodarskih družb in institucij javne uprave. Gospodarske družbe in institucije sicer sprejemajo ustrezne interne akte, a so ti pogosto le mrtva črka na papirju. Zato bi morali nadzirati, kako je z varovanjem zasebnosti in osebnih podatkov zaposlenih v zasebnih komunikacijskih omrežjih, sistemih elektronske pošte in računalniških sistemih. Z uvajanjem novih tehnologij se možnost zlorab in vdora v zasebnost posameznikov povečuje. Še več, zlorabe so za »strokovnjake« trivialne in jih je zelo težko odkriti.

Nadzorni in inšpekcijski organi v Sloveniji niso kos izzivom sodobnih tehnologij. Zato obstaja velika verjetnost, da veliki bratje o nas vedo mnogo več, kot bi si mi želeli. Vedo, s kom se pogovarjamo, s kom si dopisujemo, poznajo naše najpriljubljenejše spletne strani, lahko nas spremljajo preko mobilnega telefona, lahko prisluškujejo našim klicem in pogovorom, … Naša zasebnost lahko brez ustreznega nadzora hitro postane tudi predmet različnih izsiljevanj in korupcije. Zato je nujno, da država v primerih odkritih nezakonitih in protiustavnih dejanj ter nepravilnosti ustrezno ukrepa. Okrepiti bi morali tudi nadzor, kjer pa se zaposleni ne morejo zanesti na državo, ki ne premore zadostnega števila usposobljenih inšpektorjev. V tujini se s temi vprašanji intenzivno ukvarjajo sindikati, ki pa so pri nas najbrž še bolj bosi kot država. Zato je pomembno, da postanemo osveščeni uporabniki sodobnih tehnologij in da se vsak trenutek zavedamo pasti ter nevarnosti njihove uporabe.

(Prva objava: razgledi.net, 19. februar 2008)