Se odrekamo pravici do zasebnosti?

Pred desetimi leti je nastal film Trumanov show (The Truman Show, 1998, režija Peter Weir), ki morda najbolj očitno in resnično posega v zasebno življenje človeka. Glavni junak je Truman Burbank (Jim Carrey), možak, ki je dejansko največja filmska zvezda, le da on tega ne ve. Zanj so ustvarili umetno mesto in vse od njegovega rojstva naprej vanj usmerili več sto kamer ter jih poskrili v najrazličnejše pripravne kote – da jih pač Truman ni opazil ...

Celotno njegovo življenje je bilo od rojstva naprej razgrnjeno pred občinstvom, ki je 24-urno TV-oddajanje razumelo kot najbolj resnično-resničnostni show. Oče, režiser showa, je Christof (Ed Harris), ki vidi Trumana kot svoj osebni projekt in eksperiment, namenjen po eni strani zabavi (televiziji, medijem), na drugi pa trgovini (propagandi). Vsaka stvar, ki se pojavi v showu, je v »resničnem svetu« naprodaj, vse kar pa se Trumanu dogaja (ali se šele ima zgoditi), pa je predvideno v že vnaprej skrbno pripravljenem scenariju. Točno kaj-kje-kdaj-kdo.

Odrekanje pravice do zasebnosti ali raje kar »kraja zasebnosti« je v filmu prikazano kot igra, trgovina, poceni zabava, saj se show vrti na mnogih TV-postajah po vsem svetu in je tako rekoč posnetek Orwellovega Velikega brata (big brother), ki pa je že našel ime in svoje mesto na različnih komercialnih televizijskih kanalih v današnjem času. Celotno življenje Trumana Burbanka je igra, je simulaker tega, čemur Jean Baudrillard reče absolutna reklama. Navsezadnje je propaganda le marketing dobrih idej politikov in bogatih vlagateljev, saj se pred očmi spojita blago in znamka. Postaneta Eno. In če je politik blago, potem je kapitalist znamka, če pa je kapitalist blago, potem stopi na mesto znamke pač politik. V filmu Trumanov show se mora resnica popolne reklame razkriti, sicer bi ne imeli pred seboj konstrukcije simulakra.

Sodobni svet kot simulaker

Baudrillard je prepričan, da je sodobni svet en sam simulaker. Sodobni tehnološko podprti mediji dajejo neizmerne možnosti za ustvarjanje vzporednih navideznih svetov, za igro, v kateri tehnologije nadomeščajo resnični svet ali pa resničnost vključujejo, da postane del navideznega sveta. V teh navideznih svetovih tehnologije nadomestijo impulze resničnega sveta in omogočajo ustvarjanje svetov, ki z resničnim nimajo povezave, a čutom uporabnikov so razlike med navideznim in resničnim svetom nerazločljive. Še več, uporabnikom prekrivajo njihovo zaznavanje resničnosti. In prav to je bistvo simulakrov, njihova mamljiva skrivnost, da skrijejo svojo navideznost in onemogočijo razkritje mehanizmov ustvarjanja videza. Zato so simulakri, ki jih omogočajo sodobne informacijske in omrežne tehnologije, tako zelo mamljivi za ustvarjanje lažne resničnosti.

Kaj je lepšega kot ustvariti lažno resničnost in prevzeti identiteto maroškega princa Rašida. Prav to je na Facebooku, priljubljenem socialnem omrežju, storil 26-letni računalniški inženir Fouad Mourtada iz Maroka. Ustvaril je nepristni profil in prevzel identiteto princa Mulaja Rašida, 37-letnega brata kralja Mohameda VI. Njegova igra pa se je hitro končala. Oblasti so ga v začetku februarja aretirale in po hitrem postopku konec meseca obsodile na tri leta zapora in denarno kazen. Pozivi številnih združenj aktivistov za človekove pravice, češ da obsodba pomeni poseg v svobodo izražanja in da naj ga oblasti izpuste, so obrodili sadove. Mourtada je bil sredi marca, po 43 dneh ječe, izpuščen na svobodo, kralj Muhamed pa ga je pomilostil.

Potvarjanje resničnosti in ustvarjanje lažnih svetov je za uporabnike sodobnih tehnologij postala privlačna igra, v kateri so izgubili občutek za zasebnost in se ji celo prostovoljno odrekajo. Mnogi so celo prepričani, da zahteva po zasebnosti ovira tehnološki napredek in omejuje uporabo storitev. Takšno stališče zagovarjajo tudi korporacije, ki jih predpisi o varstvu zasebnosti omejujejo pri nemotenem in nenadzorovanem brkljanju po osebnih podatkih potrošnikov. Odrekanje zasebnosti med mladimi je postala družbena norma. Enako velja za nastopajoče v resničnostnih showih. Tisti, ki se pravici do zasebnosti ne morejo ali ne želijo odreči, jih družba ali pa gledalci preprosto izločijo.

Pomembna razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice

Pomemben korak v smeri varovanja zasebnosti zaposlenih je naredilo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je sledilo usmeritvam mednarodnih konvencij in je, v nasprotju z dosedanjo prakso v ZDA, na delovnem mestu dalo prednost zasebnosti zaposlenih. Poglejmo si nedavno odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v sporu Copland proti Združenemu Kraljestvu, iz katere je razvidno, zakaj delodajalci ne smejo kar tako, svojevoljno nadzirati zaposlenih. Pri tem povzemamo nedavno objavljene prispevke in razpravo, ki se je razvila na spletnem portalu Razgledi.net.

Evropsko sodišče je odločilo, da je delodajalec pritožnice, ki je izvršil nadzor glede njene uporabe službenega telefona, službene elektronske pošte in službenega interneta v zasebne namene, kršil njene pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do zasebnosti). Po 41. odstavku te sodbe so telefonski klici iz poslovnih prostorov, uporaba elektronske pošte in interneta iz poslovnih prostorov »na prvi pogled« (prima facie) del »zasebnega življenja in dopisovanja«. Če bi delodajalec želel izvajati nadzor uporabe komunikacijskih sredstev in informacijske tehnologije (se pravi ne prepovedati zasebne uporabe, ampak le izvajati nadzor zaradi prekoračitev zasebne uporabe), bi moral sprejeti vnaprejšnja jasna pravila o pogojih in obsegu nadzora uporabe službenega telefona, službene elektronske pošte in službenega interneta delavca, ki bi zadostila pogoju pravne predvidljivosti.

Posledice odrekanja zasebnosti

Odrekanje pravici do zasebnosti pa lahko ima dolgoročno katastrofalne posledice. Pravica do zasebnosti je namreč temeljna človekova pravica, ki pomeni eno največjih pridobitev sodobne civilizacije. Je temelj svobode posameznika. Zato je toliko presenetljivejše, da se uporabniki sodobne tehnologije in medijev tej pravici sami, prostovoljno odrekajo. Zagotovo se ne zavedajo daljnosežnih posledic svojega ravnanja.

Negativni učinki odrekanja pravici do zasebnosti se že čutijo. Korporacije, ki jim je pravica do zasebnosti največji trn v peti, so začele razkrivati svoj pravi obraz in številne imenitne tehnološke storitve že kažejo svoje negativne plati. Sredi lanskega leta je Google v svetovni splet kot del nove storitve poslal žive posnetke dogajanja na ulicah nekaterih ameriških mest, kar je dvignilo veliko prahu in burnih odzivov tako s strani zagovornikov kot nasprotnikov pravice do zasebnosti. Številni prebivalci so nehote in nevede prevzeli vlogo Trumana Burbanka in postali glavni akterji spletnega resničnostnega showa.

Naslednji velik problem je trgovanje z osebnimi podatki, ki je vse pogostejše. Uporabniki v internetu nevede pa tudi povsem zavestno in lahkomiselno na vsakem koraku puščamo številne digitalne odtise in osebne podatke. Informacije o socialnih, nakupovalnih in drugih navadah uporabnikov postajajo neprecenljiv vir za oblikovanje tržnih prijemov. Podatki, ki jih podjetja zbirajo o uporabnikih njihovih spletnih storitev, so postali zanimivo tržno blago. Zaradi tega, včasih pa tudi zgolj zaradi medsebojne povezanosti in potreb nemotenega delovanja storitev, podjetja osebne podatke svojih uporabnikov posredujejo ali celo prodajo drugim podjetjem. Pred našimi očmi se brez naše vednost in brez kakršnegakoli nadzora odvija trgovanje z našimi osebnimi podatki.

Pravico do zasebnosti pa nam v zadnjem času odrekajo tudi politiki, zaslepljeni z bojem proti globalnemu terorizmu. V nasprotju s sprejetimi mednarodnimi konvencijami so dopustili omejevanje pravice do zasebnosti kot sredstvo za zagotavljanje nacionalne varnosti. Ob tem so pozabili na modrost, ki so jo premogli ustanovitelji ZDA, ko so v ustanovnih aktih postavili temelje osebne svobode in jo umestili pred varnost. Vedeli so namreč, da je svoboda pomembnejša od varnosti. Absolutne varnosti namreč ni mogoče zagotoviti, ne da bi pri tem posegli v samo svobodo. Zato je strašljivo, kako je mogoče, da so ZDA in pod njihovim diktatom EU dale pri obrambi pred terorizmom prednost varnosti in omejile svobodo svojih državljanov. Absolutne varnosti jim namreč v nobenem primeru ne bodo mogle zagotoviti, lahko pa jim temeljito omejijo pravico do zasebnosti in s tem tudi svobodo. To se je, mimogrede, že zgodilo s hitrimi in nekonsistentnimi spremembami zakonodaje ter sistemskimi posegi v zasebnost državljanov.

Veliki brat na delovnem mestu

Nedavni dogodki v Sloveniji so pokazali, da simulakrov in resničnostnih showov nimamo samo na TV, ampak vse pogosteje tudi na delovnih mestih. Delodajalci zaposlene na vsakem koraku spremljajo z videokamerami, s karticami za žigosanje prisotnosti ali nadzora gibanja po poslovnih prostorih, nadzorujejo njihove telefonske klice, elektronsko pošto, spletne aktivnosti in njihove računalnike. V želji po nadzoru delodajalci posegajo v zasebnost zaposlenih, po mnenju poznavalcev pa se obseg zlorab v zadnjih letih povečuje.

Delodajalci so prepričani, da jim lastnina sredstev elektronskih komunikacij in informacijske tehnologije dovoljuje absolutno nadzorovanje zaposlenih, da ti ne bi zlorabljali zasebne lastnine za osebno uporabo. Pri nadzoru, katerega namen je preprečevanje zlorab zasebne lastnine in povzročanja škode, pa delodajalci pogosto protipravno in protiustavno omejujejo svobodo zaposlenih in njihove pravice do zasebnosti, pri čemer kršijo ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine zaposlenih. Zaposleni, ki se neizmernih možnosti njihovega nadzora niti ne zavedajo, postajajo igralci v resničnostnih showih.

Delodajalci podatke o zaposlenih zbirajo zaradi nadzora. Ko pa podatke enkrat pridobijo, ko z informacijami v roke dobijo izjemno moč, je seveda le korak do zlorab. Takšna zloraba je na primer pridobivanje razčlenjenih računov za namen nadzora stroškov, na katerih predstavniki delodajalca potem gledajo, koga je kdo klical in koliko časa je z njim govoril. Dodatna kršitev človekovih pravic je, če se ti podatki uporabijo tudi v disciplinskih postopkih. Druge oblike zlorab osebnih podatkov, ki so delodajalcem na dosegu roke in prepuščene njihovi domišljiji, moralnim vrednotam in drznosti, opisuje kazenski zakonik.

Ali zmoremo korak v svobodo?

Ključno vprašanje je, ali se bomo uporabniki sodobnih tehnologij informacijske družbe v svojem zasebnem življenju in na delovnem mestu odrekli pravici do zasebnosti in osebni svobodi? Bomo sprejeli nezavedno igro v vsakdanjih resničnostnih showih?

V filmu Trumanov show šele v trenutku razkritja pride do pomembnega obrata, v katerem se Truman spremeni iz znamke v blago in odkoraka iz umetnega sveta. Njegova ukradena identiteta se izkaže na koncu za najboljšo samopromocijo (self-promotion), saj se obrne proti mediju, torej televiziji in se umakne pogledu. Truman postane vsakdo, torej človek s »telesom kogarkoli« (every-body), postane del nedefinirane množice tistih, ki sedijo na drugi strani TV-zaslona. Postane del opazovalcev resničnostnih, absolutnih reklam in dobi novo identiteto, imenovano nihče – torej človek »brez telesa« (no-body).

V vsakdanjem življenju pa preobrata, ki ga je doživel Truman, ne moremo narediti. Zato se pravici do zasebnosti ne bi smeli odreči. Vsak posameznik bi se moral zavedati vrednot osebne svobode in kaj lahko pomeni krnitev svobode. Če se pravic do svobode in zasebnosti ne bomo zavedali in se zanje borili, bomo, tako kot Truman, postali igralci v vsakdanjem resničnostnem showu.

(Prva objava: Telekomunikacije, april 2008)

Primer MZZ iz evropske perspektive

Javni odziv vlade na nedavno dogajanje na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) , ko so bile grobo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine ter varstvo osebnih podatkov zaposlenih, je bil mlačen. Vlada se premalo zaveda resnosti problema, kar potrjujeta odziva ministrov za zunanje zadeve in javno upravo. Dogajanje na MZZ je razkrilo, ob znatnem angažiranju novinarjev, da slovenski delodajalci pogosto protipravno in protiustavno nadzorujejo zaposlene. Obseg tovrstnega ravnanja delodajalcev pri nas se v zadnjih letih povečuje. Mnogi delodajalci so prepričani, da jim lastnina sredstev elektronskih komunikacij in informacijske tehnologije dovoljuje nadzorovanje zaposlenih, da ti ne bi zlorabljali zasebne lastnine za osebno uporabo. Pri tem nadzoru pogosto kršijo ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine zaposlenih.

Evropsko sodišče v primeru Copland proti Združenemu kraljestvu

Pravni okvir Evropske unije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter varstvu osebnih podatkov zagotavlja dokaj širok obseg varovanja tovrstnih podatkov v državah članicah. Za razumevanja dogajanja na MZZ je poučna odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: sodišče) v primeru Copland proti Združenemu kraljestvu (62617/00 [2007] ECHR 253 (3. april 2007)), v kateri je sodišče razširilo obseg varovanja osebnih podatkov tudi na delovno okolje.

Primer temelji na pritožbi Lynette Copland, osebne asistentke predstojnika kolidža Carmarthenshire (Carmarthenshire College) v Združenem kraljestvu. Coplandova je trdila, da je namestnik predstojnika nadzoroval njeno elektronsko pošto in telefonske pogovore, da bi odkril, če je morda neprimerno uporabljala sredstva kolidža za zasebne zadeve.

Stranki v postopku se nista strinjali glede narave nadzorovanja in časovnega obdobja, v katerem je le-to potekalo. Vendar za razsodbo to ni bilo bistveno, saj se je sodišče osredotočilo na dejstva, ki jih je priznala vlada in so predstavljala kršitev človekovih pravic. Vlada je zatrjevala, da je bilo nadzorovanje telefonskih klicev omejeno na analiziranje telefonskih računov kolidža, iz katerih so bile razvidne klicane telefonske številke ter datum, čas, trajanje in stroški klicev. Nadzorovanje telefonskih klicev naj bi trajalo od nekaj mesecev do leta in pol in se končalo novembra 1999. Glede nadzora interneta, ki naj bi se izvajal v oktobru in novembru 1999, je vlada zatrjevala, da je obsegal analizo obiskanih spletnih strani ter datum, čas in trajanje ogledov.

Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da zgoraj omenjeno nadzorovanje predstavlja kršitev 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: konvencija), ki določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.

Tudi poslovne komunikacije so (lahko) zasebne

V primeru Copland je sodišče presodilo, da so telefonski klici, ki izhajajo iz poslovnih prostorov, primarno opredeljeni s pojmi »zasebnega življenja« in »dopisovanja« v smislu 8. člena konvencije. Enako velja za elektronsko pošto, poslano iz službe, in uporabo interneta v službi. To pomeni, da poslovna elektronska pošta in telefonski klici ter uporaba interneta vplivajo na zasebno življenje in lahko vsebujejo osebne podatke, ki so zaščiteni kot človekove pravice in z zakonodajo o varstvu osebnih podatkov.

Za razumevanje obsega kršitev v primeru MZZ je pomembno stališče sodišča, da nadzorovanje telefonskih klicev, četudi omejeno na »datum, čas in trajanje klicev« ter »klicane številke«, predstavlja kršitev 8. člena konvencije, saj so ti podatki »sestavni del telefonskega klica«. Kršitev 8. člena konvencije torej niso le nezakoniti prisluhi oziroma prestrezanje vsebine elektronskih komunikacij. Četudi so informacije o telefonskih klicih pridobljene legalno v obliki telefonskega računa, nadzorovanje in analiziranje klicev še zmeraj predstavlja kršitev 8. člena konvencije. Še več, kršitev istega člena predstavlja tudi shranjevanje teh podatkov. Pri tem ni pomembno, da podatki niso bili razkriti ali uporabljeni v disciplinskem oziroma kakršnemkoli drugem postopku. Tudi v primeru MZZ so bili podatki pridobljeni za namen preverjanja in nadzora stroškov uporabe storitev elektronskih komunikacij zaposlenih in točnosti računov, uporabljeni pa so bili za nadzor zaposlenih. Podatki so bili uporabljeni tudi v disciplinskem postopku, kar pravzaprav predstavlja dodatno kršitev človekovih pravic. Nekateri podatki so bili tudi javno razkriti, čeprav se tukaj postavlja vprašanje, kdo je podatke dejansko razkril.

V primeru Copland je Sodišče poudarilo, da 8. člen konvencije zahteva, da mora biti nadzorovanje v skladu z nacionalno zakonodajo. Pogoji, pod katerimi se nadzorovanje izvaja, morajo biti eksplicitno določene z zakonom, določbe zakona pa morajo biti dovolj jasne, da posameznik dobi ustrezno informacijo o okoliščinah in pogojih, v katerih se nadzor lahko izvaja. V kolikor ni ustrezne nacionalne zakonodaje o varstvu osebnih podatkov, ki bi urejala nadzor na delovnem mestu, konvencija v 8. členu predpostavlja, da komunikacije na delovnem mestu niso nadzorovane. Zato je sodišče zaključilo, da je Coplandova, brez kakršnegakoli opozorila, da bi njeni telefonski klici in elektronska pošta ali uporaba interneta lahko bili nadzorovani, upravičeno pričakovala, da njene komunikacije niso bile nadzorovane.

EU tudi na delovnem mestu v ospredje postavljajo človekove pravice

Iz primera Copland izhaja, da so poslovne komunikacije (telefonski klici, elektronska pošta in uporaba interneta) del zasebnega življenja in dopisovanja, ki ga ščiti konvencija. Primer Copland sicer dopušča možnost zakonitega pregledovanje telefonskih računov in log datotek spletnih aktivnosti, če gre za odkrivanje nepravilnosti in nezakonitega ravnanja, vendar mora biti tovrstno pregledovanje eksplicitno predpisano z zakonom in se izvajati ob ustreznem obveščanju zaposlenih.

Stališča delovne skupine nacionalnih predstavnikov za varstvo podatkov, t.i. Article 29 Data Protection Working Party, ustanovljene na osnovi 29. člena direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov pa ne puščajo veliko prostora za tovrstno početje. Skladno s stališči delovne skupine se zahteve po varstvu osebnih podatkov namreč nanašajo tudi na nadzorovanje in opazovanje zaposlenih bodisi pri uporabi elektronske pošte, dostopa do interneta, video nadzora ali lokacijskih podatkov. Še več, med osebne podatke se uvršča tudi elektronski naslov, ki ga zaposlenemu dodeli podjetje, če ta omogoča njegovo identifikacijo.

Osebne podatke zaposlenega pa lahko delodajalec obdeluje le z nedvoumno osebno privolitvijo zaposlenega, dano svobodno, brez kakršnekoli prisile, ki jo lahko zaposleni kadarkoli umakne, ali če je obdelava nujna. Slovenski zakon o varstvu osebnih podatkov določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon, ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika.

Nujnost obdelave osebnih podatkov zaposlenih, skladno s stališči delovne skupine Article 29, je omejena na primere, ko je to nujno zaradi izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, vitalnih interesov zaposlenega ali zaradi zakonskih obveznosti delodajalca.

Razmah protipravnega nadziranja zaposlenih v Sloveniji

Na osnovi javno dostopnih informacij lahko sklepamo, da je bila v primeru nadzora elektronskih komunikacij zaposlenih na MZZ cela vrsta kršitev. Po svoje to potrjuje tudi hitra poravnava z javno najbolj izpostavljenim uslužbencem, uglednim diplomatom, s katero so na MZZ skušali pomiriti afero. Na hitro so pristojni pod preprogo skušali pomesti tudi neustrezno stanje v celotni javni upravi.

Informacije, ki so prišle v javnost ob robu razkrivanja afere na MZZ, pa so razkrile, da je obseg kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Sloveniji mnogo večji, kot smo si sprva predstavljali. Medtem ko evropska zakonodaja krepi zasebnost na delovnem mestu, slovenski delodajalci v vse večjem obsegu protipravno in protiustavno nadzirajo elektronske komunikacije zaposlenih in shranjujejo ter obdelujejo s tem povezane osebne podatke. Kršitev človekovih pravic lahko predstavlja tudi nadzorovanje računalnikov zaposlenih in njihove vsebine, kar potrjujejo primeri sodb iz drugih članic EU.

(Prva objava: razgledi.net, 3. marec 2008)

Vzgoja ‘nacionalnih šampionov’ jamči tehnološko povprečnost

Pred petimi leti je upravni odbor Združenja za informatiko in telekomunikacije pri Gospodarski zbornici Slovenije sprožil pobudo za pripravo strategije razvoja sektorja informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). Po obsežni analizi, ki jo je opravila mednarodna korporacija IDC, je bil v letu 2004 pripravljen predlog strategije, ki pa se zaradi nesoglasij v upravnem odboru združenja ni nikoli izvajala. Trg IKT se je kljub temu razvijal naprej s svojim dotedanjim tempom in sledil globalnim trendom. Povsem drugače je v gospodarstvu. Pogoji, v katerih delujejo in se razvijajo slovenska podjetja IKT, se v zadnjih petih letih niso izboljšali. Ozrimo se nekoliko v zgodovino.

Obdobje velikih priložnosti

V drugi polovici osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je imela Slovenija odlične možnosti za razvoj močnega sektorja IKT. Med srednje in vzhodnoevropskimi državami je veljala za najbolj perspektivno na področju IKT. Raziskovalci, ki so preučevali potencial majhnih držav za tehnološki preboj, so stavili nanjo. Smelo so jo postavljali ob bok Finski in azijskim tigrom – Singapurju, Hongkongu in Tajvanu. A prednosti Slovenija ni izkoristila. Propad podjetja Iskra Delta in razpad poslovnega sistema Iskra je nakazal kasnejše težave. Pogledi na vzroke propada Iskre Delte in razpada poslovnega sistema Iskra so različni. Pomembno vlogo pri tem so imele napačne strateške in politične presoje ter odločitve, v ozadju katerih je bil spopad vplivnih lobijev in parcialnih interesov, ki je onemogočal konsenz med ključnimi akterji.

Slovenija je bila med vsemi srednje in vzhodnoevropskimi državami gospodarsko najbolj razvita in vpeta v globalne gospodarske tokove. Slovenski paradni konj, SOZD Iskra, n.sol.o., je bil najpomembnejše podjetje slovenske in jugoslovanske elektroindustrije ter eno največjih v Evropi. Njegova proizvodnja je med drugim obsegala telekomunikacijske naprave, računalnike, merilne in regulacijske instrumente, sisteme za industrijsko avtomatizacijo, elektronske komponente in belo tehniko. SOZD Iskra je svojo moč krepil s številnimi povezavami in dolgoročnim sodelovanjem z velikimi mednarodnimi korporacijami.

SOZD Iskra je leta 1980 zaposloval 29.000 delavcev – skoraj devet tisoč več, kot jih je tedaj zaposlovala finska Nokia skupaj s podružnicami v tujini. Pred preoblikovanjem v holding leta 1989 je imel okoli 35.000 zaposlenih (le nekoliko več od Nokije). Leta 1989 so se iz SOZD-a Iskra odcepila nekatere podjetja (Iskra Ero, Iskratel, Iskraemeco, Iskra Rotomatika, danes koncern Hidria, Iskra Elektromotorji, danes Domel, Iskra Elektrooptika, danes Fotona, in drugi) in nadaljevala samostojno pot. Preostalih več deset podjetij se je preoblikovalo v Iskra Holding, d.d, ki je leta 1991 zaposloval 31.700 ljudi – okoli pet tisoč več od Nokije, ki se je v tistem času spopadala z velikimi finančnimi težavami. Iz Holdinga Iskra so se v procesu privatizacije odcepila še nekatera podjetja, med njimi tudi Iskra Avtoelektrika, d.d.

V Iskrinih podjetjih so ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja proizvajali lastne računalnike, med njimi modele 1680 (Iskra Data), ter 800 in Partner (Iskra Delta). Zgodba z razvojem računalnikov se je klavrno končala z modelom Triglav (Iskra Delta) in s stečajem Iskre Delte. V poslovnem sistemu Iskra je bila razvojno močna tudi proizvodnja telekomunikacijskih naprav, ki je Slovenijo uvrščala med redke države v svetu, v katerih so bili sposobni razvijati kompleksne telekomunikacijske naprave. V podjetju Iskra Kranj, predhodniku današnjega Iskratela, so prvo digitalno telekomunikacijsko centralo SI2000 razvili že daljnega leta 1979 in jo predstavili na konferenci ISS’79 v Parizu, kjer je vzbudila veliko zanimanje prisotnih strokovnjakov iz vsega sveta. Leta 1981 so kot prvi v svetu razvili naročniški modul za digitalne centrale in ga leta 1983 predstavili na konferenci World Telecom v Ženevi. Zaradi nespretnosti tedanjega poslovodstva svojih konkurenčnih prednosti niso izkoristili.

Usodno drobljenje razvojne dejavnosti

Vodilni direktorji, strategi in politiki so v osemdesetih letih napačno ocenili razvojne možnosti na področju IKT. Dejavnost v podjetjih znotraj sistema Iskra je bila že ves čas preveč razpršena. S tem so se kratkoročno sicer lahko zmanjševala operativna in poslovna tveganja, dolgoročno pa so se zmanjšale predvsem možnosti za razvojni preboj in preživetje sploh. Usodno je bilo razbitje poslovnega sistema Iskra, po katerem so nekatera podjetja nadaljevala povsem samostojne poti. S tem je bil zadan odločilni udarec razvojni dejavnosti, slovenska IKT podjetja pa so izgubila kritično maso, potrebno za razvoj globalno konkurenčnih celovitih tehnoloških produktov. Posledice za slovenski sektor IKT so bile dramatične, razmere pa so se še poslabšale z razpadom nekdanje skupne države. Zgovoren je podatek, da je število zaposlenih v celotnem slovenskem sektorju IKT danes polovico manjše od števila zaposlenih v sistemu Iskra ob koncu osemdesetih let.

Razvoj slovenskega sektorja IKT je močno zaznamoval propad Iskre Delte. Številni zaposleni, ki so morali zapustiti potapljajočo se ladjo, so danes na vodilnih mestih v slovenskih podjetjih IKT. Imeli so znanje, vpliv in povezave z mednarodnimi korporacijami. Bili so prisiljeni tvegati in večina je preživela viharne razmere. Toda podjetja , ki so zmogla razvojni preboj, lahko preštejemo na prste ene roke. Le redka podjetja IKT zaposlujejo več kot sto ljudi in so mednarodno prepoznavna. Zdi se, da je v slovenskem sektorju IKT še zmeraj močno prisoten duh propadle Iskre Delte. Svetli izjemi sta Iskra Avtoelektrika in Hidria, ki se razvijata v uspešni mednarodni korporaciji. Manj gotova je usoda kranjskega Iskratela, ki deluje na izjemno konkurenčnem ter razvojno in raziskovalno intenzivnem področju. Kljub nekaterim odličnim produktom, ki jih je razvil v preteklosti, so njegove možnosti za nadaljnjo uspešno samostojno pot pičle.

Odsotnost jasne razvojne politike

Slovenski direktorji, strategi in politiki v osemdesetih letih niso imeli dovolj znanja in vpogleda v prebojne tehnologije, da bi lahko zagotovili nadaljnjo krepitev in rast slovenskega sektorja IKT. Najeli so najboljšo globalno svetovalno družbo McKinsey, a njenih nasvetov niso upoštevali. Zgodba se danes ponavlja s paradnimi konji, kot so Iskraemeco, Iskratel in nenazadnje Telekom Slovenije.

Podjetja nimajo kritične mase, ki bi jim omogočila razvojni preboj. Prav tako nimajo zadosti tehnološkega, razvojnega in upravljavskega znanja. Medtem ko vodilna tuja podjetja IKT znanje iščejo v centrih znanja po svetu, se slovenska podjetja navezujejo, če sploh se, na slovenske »centre znanja«, ki so v svetovnem merilu na ravni manjših laboratorijev. V petnajstih letih na tem področju nismo dosegli nobenega premika. Namesto koncentracije znanja visokošolska in raziskovalna politika spodbujata nastajanje novih vrtičkov, kar dodatno slabi slovenski razvojni potencial.

Dovolj zgovoren je podatek, da se nobena mednarodna korporacija ni odločila, da bi pri nas postavila razvojni center. Sicer pa, kako bi se? Slovenija ne premore resnega razvojnega centra na področju IKT. Imeli smo nekaj izjemnih posameznikov, nismo pa uspeli izoblikovati velikih in homogenih raziskovalnih skupin, ki so potrebne za razvoj in raziskave na področju visokih tehnologij. Ob nizkih vlaganjih v raziskave in razvoj na področju IKT, še zlasti v podjetjih, ter razpršenosti podjetij in raziskovalnih potencialov ne preseneča zanemarljivo nizko število patentnih prijav. Poglejmo si nekaj podatkov o prijavah na evropski patentni urad. Slovenija je imela leta 2003 6,6 patentnih prijav na milijon prebivalcev (po začasnih podatkih za leto 2004 le 1,0). Povprečje EU-27 leta 2003 je znašalo 26,2 (EU-15 33,0; Finska 123,6; Švedska 62,3; Nizozemska 89,2; Avstrija 30,6; Madžarska 2,3). Po začasnih podatkih za leto 2004 so podatki naslednji: EU-27 18,2; EU-15 23,0; Finska 88,8; Švedska 45,9; Nizozemska 50,3; Avstrija 19,9; Madžarska 2,5.

Med glavnimi razlogi, da Sloveniji ni uspel razvojni preboj na področju IKT, je nekonkurenčnost slovenskega znanja, ki je posledica razdrobljenosti razvojnih in raziskovalnih potencialov. Država in podjetja premalo vlagajo tako v razvoj kot v temeljne raziskave. Podjetja, z nekaj izjemami, nimajo lastnih razvojnih oddelkov in ne premorejo zadosti vrhunsko izobraženih kadrov, ki bi voz lahko premaknili naprej. Brez močnega razvoja in raziskav se podjetja ne morejo zadosti hitro prilagajati spremembam na trgu in tvegajo, da bodo ob pojavu prebojnih tehnologij izgubila svoj tržni položaj, samostojnost ali celo propadla.

Vzpon tehnološkega podjetništva?

Nekdanji voditelji iz poslovnega sistema Iskre so imeli velik vpliv na politiko. Mnogi med njimi so ga ohranili vse do danes. Zato ne preseneča, da je Slovenija, navkljub propadu največjega koncerna IKT v regiji, obdržala miselnost zaščite nacionalnih šampionov. Slovenski gospodarstveniki in politiki bi se morali končno zavedati, da v Sloveniji nismo bili sposobni ustvariti pogojev za razvoj velike mednarodne korporacije in da smo zamudili enkratno zgodovinsko priložnost. Kar pa ne pomeni, da kljub temu ne moremo imeti uspešnega sektorja IKT.

Podatki iz analize sektorja IKT kažejo, da njegova gonilna sila danes niso »nacionalni šampioni« ampak majhna, dinamična in inovativna podjetja. Tudi ta podjetja so lahko mednarodno uspešna – seveda v tržnih nišah. Njim bi morali podrediti gospodarsko in tehnološko politiko ter spodbujati razvoj tehnološkega podjetništva. Žal pa je zaradi napačnih gospodarskih in političnih prioritet ter prevelike zaščite »nacionalnih šampionov« Slovenija mednarodno nekonkurenčna tudi na področju podjetništva. Zato bi morala biti prioriteta gospodarske politike oblikovanje spodbudnega podjetniškega in konkurenčnega okolja. Na osnovi izkušenj iz tehnološko vodilnih držav bi morali spodbuditi sodelovanje med gospodarstvom in akademsko sfero, okrepiti vlaganje v raziskave in razvoj ter povezovanje razvojnih potencialov in osredotočanje na skupne cilje. S tem bi spodbudili gospodarsko rast in zaposlovanje ter hkrati ustvarili možnosti za povezovanje in rast podjetij.

(Prva objava: Telekomunikacije, februar 2008; članek je bil objavljen z nekoliko drugačnimi naslovi in podnaslovi)

Centreks in nezakonito pridobivanje podatkov o zaposlenih

Nedavna afera na ministrstvu za zunanje zadeve je razkrila, da številne gospodarske družbe in institucije javne uprave z rednim spremljanjem telefonskih klicev nenehno in grobo kršijo ustavne pravice svojih zaposlenih. Razsežnosti tovrstnega početja so alarmantne, še zlasti zato, ker kažejo na dolgoletno nezakonito in protiustavno delovanje tako v gospodarstvu kot v javni upravi.

Ustava Republike Slovenije v 37. členu določa, da lahko samo zakon predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo, ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je podpisala tudi Slovenija, v 8. členu določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Konvencija nadalje določa: »Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.«

Zakon o elektronskih komunikacijah v 103. členu podrobneje določa, da se zaupnost komunikacij nanaša na vsebino komunikacij, s tem povezane podatke o prometu in lokacijske podatke ter dejstva in okoliščine neuspešnih poskusov vzpostavljanja zvez. Skladno z zakonom so prepovedane vse oblike nadzora oziroma prestrezanja, kot so poslušanje, prisluškovanje, snemanje, shranjevanje in posredovanje komunikacij. Izjeme so zakonito prestrezanje komunikacij na podlagi odločbe sodišča in primeri, ko je oblika prestrezanja in nadzora komunikacij nujno potrebna za prenos sporočil (npr. faksimilna sporočila, elektronska pošta, elektronski predali, glasovna pošta, storitev SMS) ali izvajanje storitev. Pri slednjem velja, da če morajo operaterji pridobiti informacije o vsebini komunikacij, posneti ali shraniti komunikacije in z njimi povezane podatke o prometu, morajo o tem ob sklenitvi naročniške pogodbe oziroma ob začetku izvajanja javne komunikacijske storitve seznaniti uporabnika, informacije o vsebini komunikacije oziroma komunikacijo pa zbrisati takoj, ko je to tehnično izvedljivo in ko to ni več potrebno za izvedbo določene javne komunikacijske storitve.

Množično teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Skladno z ustavo in zakonom o elektronskih komunikacijah pomeni posredovanje podatkov o komunikacijah zaposlenih, uporabnikov javnih komunikacijskih storitev, s strani operaterjev tretji osebi nezakonito in protiustavno dejanje, razen v primerih, določenih z zakonom. Presenetljivo je, kako mlačno so se na ugotovitev o kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenim v javni upravi in gospodarstvu odzvali pristojni državni organi.

Gospodarske družbe in institucije javne uprave naj bi podatke pridobivale za namen nadzora stroškov komunikacijskih storitev. Več kot 3000 slovenskih institucij, vključenih v sistem Centreks, naj bi imelo možnost pridobiti zaupne podatke o komunikacijah svojih zaposlenih. Številne med njimi to možnost s pridom izkoriščajo. Z uvedbo storitev zasebnih mobilnih omrežij se je pričel izvajati tudi nadzor mobilnih komunikacij zaposlenih. V javni upravi je tako preko dvesto tisoč telefonskih številk, za katere imajo institucije možnost brez sodnega naloga pridobiti zaupne podatke o komunikacijah svojih zaposlenih.

Gospodarske družbe in institucije javne uprave do zaupnih podatkov o komunikacijah zaposlenih lahko pridejo v sklopu storitve razčlenjenega računa, to je specifikacije z razčlenjenimi klici, ki je tako podrobna, da omogoči preverjanje računa za uporabo telefonskih storitev ali posameznih klicev. Vsebino razčlenjenega računa ter pogoje za njegovo izdajo določa splošni akt o razčlenjenem računu, ki ga je leta 2002 izdala tedanja agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo (danes agencija za pošto in elektronske komunikacije).

Pri izdaji razčlenjenega računa pravnim osebam bi le-te morale pridobiti osebno privolitev zaposlenih oziroma zaposlene z zbiranjem osebnih podatkov seznaniti. Pridobivanje in obdelava osebnih podatkov iz razčlenjenega računa brez tega pomeni kršitev z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih. Tovrstni podatki pa se lahko zbirajo in obdelujejo samo za namen preverjanja in nadzora stroškov uporabe storitev elektronskih komunikacij zaposlenih in točnosti računov.

Po interpretacijah, ki so se pojavile v medijih, naj bi bile pravne osebe upravičene do pridobivanja zaupnih podatkov od operaterjev o komunikacijah svojih zaposlenih, ker naj bi jih pridobivale v sklopu fiksnih in mobilnih zasebnih komunikacijskih storitev oziroma omrežij. V nadaljevanju pa bomo na kratko pokazali, da ti argumenti ne držijo in da dejansko lahko gre za nezakonito in protiustavno ravnanje. Centreks namreč ni zasebno telekomunikacijsko omrežje, analogija pa velja tudi za zasebna mobilna omrežja.

Neučinkovita regulacija elektronskih komunikacij

Za razumevanje sedanje situacije se moramo vrniti nekoliko v zgodovino. Ob uveljavitvi zakona o telekomunikacijah leta 1997 je prišlo do unikatne rešitve pri regulaciji telekomunikacijskih storitev v Sloveniji. Zakon je določal, da so storitve govorne telefonije in teleksa ter prenosa in oddajanja programov Radiotelevizije Slovenija po prizemeljskih omrežjih in prek satelitov javne telekomunikacijske storitve, ki so dostopne vsaki fizični ali pravni osebi na celotnem ozemlju države pod enakimi pogoji. Zakon je nadalje določal, da se javne telekomunikacijske storitve zagotavljajo kot obvezna gospodarska javna služba.

Uredba o načinu opravljanja javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije in teleksa ter o upravljanju javnega telekomunikacijskega omrežja pa je, v nasprotju z zakonom, na osnovi katerega je bila sprejeta, tehnološko omejila javne telekomunikacijske storitve govorne telefonije s tem, ko je določila pasovno širino, v kateri se prenaša govor (3,1 kHz). Čeprav je bila takšna rešitev strokovno sporna in neustavna, se je obdržala vse do sprejema novega zakona o telekomunikacijah leta 2001. Razlog za svojevrstno regulacijo telekomunikacij je bila omejitev javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije, ki so se opravljale kot obvezna gospodarska javna služba, na storitve govorne telefonije PSTN.

Posledica svojevrstne regulacije telekomunikacijskih storitev je bila, da smo naenkrat imeli javne storitve govorne telefonije (PSTN), ki so bile obvezna gospodarska javna služba, in tržne storitve govorne telefonije (ISDN in Centreks). Skladno s tedaj veljavnim zakonom o telekomunikacijah so se tržne storitve govorne telefonije izvajale na osnovi priglasitve in niso bile podvržene cenovnemu in regulatornemu nadzoru državnih organov. Za tržne storitve govorne telefonije je bil slovenski telekomunikacijski trg de jure popolnoma liberaliziran že leta 1997. Na ločitvi storitev govorne telefonije na javne in tržne temelji kasneje uveljavljeno prepričanje, da predstavlja sistem Centreks zasebno telekomunikacijsko omrežje. Kar pa je, kot bomo pokazali v nadaljevanju, zmotno.

Že skladno z zakonom o telekomunikacijah iz leta 1997 je bilo jasno, da je sistem Centreks del javnega in ne zaprtega telekomunikacijskega omrežja. Zakon je namreč jasno razmejil med javnim in zaprtim telekomunikacijskim omrežjem. Razmejitev med zaprtim oziroma zasebnim in javnim telekomunikacijskim omrežjem pa ne more biti določena le z naborom storitev, saj so storitve sestavni del omrežja. Zato je bil sistem Centreks, skladno z zakonsko opredelitvijo javnega oziroma zaprtega telekomunikacijskega omrežja, nedvoumno del javnega omrežja. Še več, naročniki sistema Centreks so dele svojih prej zasebnih omrežij nadomestili z javnim telekomunikacijskim omrežjem. S sprejemom zakona o telekomunikacijah leta 2001 in zakona o elektronskih komunikacijah leta 2004 je postala regulacija telekomunikacij še bolje opredeljena, odpravljena pa je bila tudi shizofrena dvojnost storitev govorne telefonije. Enako kot za Centreks velja za zasebna mobilna omrežja. Tudi ta omrežja dejansko niso zasebna omrežja, ampak so del javnega mobilnega omrežja.

Na osnovi teh dejstev gospodarske družbe in institucije javne uprave nikakor niso upravičene do pridobivanja podatkov o javnih komunikacijskih storitvah zaposlenih, ki se nanašajo na vsebino komunikacij, s tem povezanimi podatki o prometu in lokacijskimi podatki ter dejstvi in okoliščinami neuspešnih poskusov vzpostavljanja zvez. Pridobivanje tovrstnih podatkov brez osebne privolitve zaposlenih oziroma njihove vednosti ter uporaba osebnih podatkov za nadziranje in spremljanje elektronskih komunikacij zaposlenih je nezakonito in protiustavno ter predstavlja grobo teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih.

Nezakonita praksa in neučinkovit nadzor

Kako je sploh mogoče, da se je, kljub jasni zakonodaji, dogajalo večletno nezakonito in protiustavno ravnanje delodajalcev. Upravičeno se postavlja dvom v pravno državo ter v kompetentnost pristojnih državnih organov. Zato je toliko bolj pomembno, kako se bodo ti odzvali na množično teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaposlenih v zvezi z nezakonitim in protiustavnim pridobivanjem ter uporabo podatkov o njihovih komunikacijah. Vsekakor bi se morali odzvati hitro in odpraviti sedanje nezakonito in protiustavno stanje.

Poostriti bi morali nadzor nad ravnanjem ne le operaterjev, ampak predvsem gospodarskih družb in institucij javne uprave. Gospodarske družbe in institucije sicer sprejemajo ustrezne interne akte, a so ti pogosto le mrtva črka na papirju. Zato bi morali nadzirati, kako je z varovanjem zasebnosti in osebnih podatkov zaposlenih v zasebnih komunikacijskih omrežjih, sistemih elektronske pošte in računalniških sistemih. Z uvajanjem novih tehnologij se možnost zlorab in vdora v zasebnost posameznikov povečuje. Še več, zlorabe so za »strokovnjake« trivialne in jih je zelo težko odkriti.

Nadzorni in inšpekcijski organi v Sloveniji niso kos izzivom sodobnih tehnologij. Zato obstaja velika verjetnost, da veliki bratje o nas vedo mnogo več, kot bi si mi želeli. Vedo, s kom se pogovarjamo, s kom si dopisujemo, poznajo naše najpriljubljenejše spletne strani, lahko nas spremljajo preko mobilnega telefona, lahko prisluškujejo našim klicem in pogovorom, … Naša zasebnost lahko brez ustreznega nadzora hitro postane tudi predmet različnih izsiljevanj in korupcije. Zato je nujno, da država v primerih odkritih nezakonitih in protiustavnih dejanj ter nepravilnosti ustrezno ukrepa. Okrepiti bi morali tudi nadzor, kjer pa se zaposleni ne morejo zanesti na državo, ki ne premore zadostnega števila usposobljenih inšpektorjev. V tujini se s temi vprašanji intenzivno ukvarjajo sindikati, ki pa so pri nas najbrž še bolj bosi kot država. Zato je pomembno, da postanemo osveščeni uporabniki sodobnih tehnologij in da se vsak trenutek zavedamo pasti ter nevarnosti njihove uporabe.

(Prva objava: razgledi.net, 19. februar 2008)

Zakaj Slovenija ni tehnološki svetilnik sveta

Sredi decembra, ko je Evropska komisija v Bruslju javnosti predstavljala rezultate lizbonske strategije, sem se s kolegi mudil na obisku v enem največjih nemških inštitutov, Nemškem letalskem in vesoljskem centru (DLR), ki ima pomembno vlogo pri projektih Evropske vesoljske agencije (ESA). Osrednji temi naših pogovorov sta bili sodelovanje na raziskovalnem področju ter nemške izkušnje in sistemski temelji sodelovanja med univerzami, inštituti in gospodarstvom na področju visokih tehnologij.

Osupljivo je, kako učinkovito na tehnološko najzahtevnejših projektih sodelujejo ekipe več sto ljudi iz različnih organizacij. Njihovi rezultati so izjemni. Še bolj sem bil presenečen nad temeljnimi načeli, ki določajo vlogo in sodelovanje med univerzami, inštituti in gospodarstvom. Vsem sogovornikom so bila načela kristalno jasna. Čeprav se zdijo preprosta, so dobro domišljena, kot nekakšne naravne zakonitosti, ki spodbujajo razvoj univerz in inštitutov na eni strani ter novih podjetij in celotnega gospodarstva na drugi strani.

Jasna opredelitev poslanstva in vlog posameznih podsistemov omogoča vzpostavljanje učinkovitih mehanizmov spodbujanja izobraževanja in usposabljanja vrhunskih kadrov, vlaganja v temeljne in aplikativne raziskave ter nastajanja visokotehnoloških podjetjih, ki znanje prenašajo v nove produkte in storitve ter ga tržijo. V Sloveniji mehanizmi in ukrepi za prenos znanja iz akademske in raziskovalne sfere niso učinkoviti. Zaostajamo pri snovanju inovativnih produktov in ustvarjanju visokotehnoloških podjetij. Na medsebojno odtujenost med akademsko sfero znanosti in gospodarstvom nas vsako leto spomni poročilo IMD [1]. Pripravljavci Resolucije o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010 [2] so temeljito preučili dobre prakse, predvsem v državah članicah EU, ter jih vključili v program. Glavna težava slovenske razvojne in tehnološke politike pa je, da se sprejeti nacionalni raziskovalni in razvojni program ne izvaja.

Citatov veliko, koristi nobene

Slovenija se po odmevnosti svojih raziskav, merjeni po številu objav in citatov na prebivalca uvršča na 17. oziroma 23. mesto v svetu [3]. Po številu citatov na bruto družbeni produkt je na 20. mestu. Na področju nekaterih matematično naravoslovnih ved (matematika, materiali in fizika) ter tehniških ved se po odmevnosti objav, merjeni s številom citatov na bruto družbeni produkt, uvršča celo v sam svetovni vrh – na 2. do 5. mesto.

Povsem drugačna je slika na področju inovacij in novih tehnologij. Po številu prijav evropskih visokotehnoloških patentov je bila Slovenija z 1,0 patentne prijave na milijon prebivalcev leta 2004 krepko pod povprečjem EU-27 (12,1) (povprečje EU-15 je bilo 15,2; Avstrija 10,4; Finska 69,5; Madžarska 2,1) [4]. V dejavnostih, povezanih z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, ki naj bi bile paradni konj slovenskega gospodarstva, je število patentnih prijav prav tako skrb zbujajoče nizko. Leta 2004 je Slovenija z 1,0 patentne prijave na milijon prebivalcev krepko zaostajala za povprečjem EU-27, ki je znašalo 18,2 (povprečje EU-15 je bilo 23,0; Avstrija 19,9; Finska 88,8; Madžarska 2,5). V zadnjih treh letih se je že tako izjemno nizek delež visokotehnoloških proizvodov v slovenskem izvozu še zmanjšal, in sicer s 5,8% v letu 2003 na 4,5% v letu 2006 (povprečje EU-27 je znašalo 16,7%). Med novimi članicami EU-27 so imele leta 2006 samo štiri države nižji delež – Bolgarija, Latvija, Poljska in Romunija. V preostalih 7 novih članic je bil delež visokotehnoloških proizvodov v izvozu višji kot v Sloveniji (Malta 54,6%; Ciper 21,4%; Madžarska 20,2%; Češka 12,7%; Estonija 8,1%; Slovaška 5,4%; Litva 4,7%) [4].

Kontrast med svetovno odmevnostjo raziskav in njihovim izjemno nizkim doprinosom h gospodarski rasti ter blaginji državljank in državljanov je slovenski fenomen. V tem negativnem razkoraku se z nami ne more »kosati« nobena izmed najrazvitejših držav sveta. Slovenija je med razvitimi najmanj uspešna pri sodelovanja med univerzami, inštituti in gospodarstvom na področju visokih tehnologij, pri snovanju inovativnih produktov in ustvarjanju visokotehnoloških podjetij.

Univerzitetni profesorji ali podjetniki?

Vzroki za takšno stanje so sistemski. Slovenska visokošolska in raziskovalna politika bi morala na novo opredeliti razmerja med univerzami in inštituti. Možni so različni modeli. V sedanjih razmerah se bodo težko razvile močne, raziskovalno usmerjene univerze. Prav zaradi tega je ključno dobro sodelovanje med univerzami in inštituti. Za uspešen gospodarski razvoj potrebujemo odlično osnovno infrastrukturo, raziskovalne inštitute in univerze. Hkrati pa moramo spodbujati medsebojno sodelovanje med vsemi akterji, akademsko in raziskovalno sfero ter gospodarstvom, kar je osnova za boljše znanje, njegovo uporabo in širjenje.

V Nemčiji so inštituti nosilci večjih raziskovalnih in razvojnih projektov, medtem ko univerze izvajajo manjše, predvsem raziskovalne projekte. Domena univerz je tudi izobraževanje. Niti inštituti niti univerze pa ne izvajajo podjetniških aktivnosti. V omejenem obsegu lahko izvajajo na primer svetovanje ali raziskave po naročilu. Projekti, katerih cilj je trženje znanja, se odvijajo v podjetjih. Pravzaprav je v interesu univerz in inštitutov, da se komercialni projekti izločijo in se odvijajo neodvisno, kar je, če dobro premislimo, tudi razumljivo. Pretirana komercialna usmerjenost lahko zmanjšuje avtonomijo institucij, še zlasti avtonomijo profesorjev in raziskovalcev, ki lahko postanejo žrtve interesov in orodje v rokah korporacij. Pretirana komercializacija lahko znižuje tudi kakovost izobraževanja in s tem krni ugled univerz. Zato imajo v Nemčiji vzpostavljene programe za ustanavljanje visokotehnoloških podjetij in pomoč pri njihovem zagonu. Ključno pa je odlično sodelovanje med vsemi akterji – raziskovalnimi inštituti, univerzami in gospodarstvom. Zelo pomembno je tudi, da država financira velike raziskovalne in razvojne projekte, ki zmanjšujejo prej omenjena tveganja, povezana z avtonomijo.

Pri nas se teh problemov zavedamo, a ker temelji niso ustrezno postavljeni, nobena inovacijska in tehnološka politika doslej ni bila učinkovita. Na univerzah imamo primere velikih laboratorijev, ki delajo predvsem za gospodarstvo ter ne ustvarjajo konkurenčnega znanja in rezultatov, ki bi jih objavljali v vrhunskih mednarodnih revijah. V interesu univerz bi moralo biti, da takšne skupine izločijo v tehnološke parke. Na slovenskih javnih univerzah in inštitutih pa je prisoten še fenomen, ko posamezniki hkrati nastopajo v vlogi profesorja, raziskovalca in podjetnika. Takšna vloga je lahko dobrodošla, po mnenju uglednega in mednarodno uveljavljenega profesorja iz tujine, s katerim sem nekoč sodeloval na mednarodnem projektu in dobro pozna razmere v Sloveniji, pa lahko vodi v konflikt interesov in oškodovanje javnih univerz in inštitutov. Zato bi morali zelo jasno opredeliti pravila delovanja profesorjev in raziskovalcev, ki so zaposleni na javnih raziskovalnih inštitutih in univerzah ter hkrati aktivni v gospodarstvu. V nasprotju s dosedanjo prakso bi morale univerze v svoje predavateljske vrste pritegniti tudi več sposobnih raziskovalcev iz gospodarstva, še zlasti iz visokotehnoloških, mednarodno uspešnih podjetij.

Javna sredstva za zasebne projekte

Kaj je narobe s podjetnostjo na naših univerzah in inštitutih? Sedanji sistem omogoča in spodbuja krepitev osebne moči in materialnega statusa vplivnih profesorjev in raziskovalcev na račun kakovosti dela s študenti, raziskovanja in podjetništva. Sistem bi moral onemogočati, da se pod pretvezo visokotehnološkega podjetništva ustanavljajo obvodna podjetja, ki služijo za pridobivanje komercialnih projektov, ki se potem izvajajo na javnih inštitutih ali univerzah.

Obvodna podjetja omogočajo nenadzorovano uporabo intelektualne lastnine, blagovnih znamk in sredstev v lasti javnih univerz in inštitutov za zasebne interese. Ker so iste skupine, zaposlene v javnih univerzah oziroma inštitutih, hkrati nosilke in izvajalke projektov v lastnih zasebnih podjetjih, obstaja velika možnost, da te skupine za svoje zasebne projekte uporabljajo javna sredstva.

S sistemskega vidika so lahko obvodna podjetja velika ovira za razvoj visokotehnološkega podjetništva in predstavljajo nelojalno konkurenco podjetnikom, ki prevzemajo podjetniško tveganje. Enako velja tudi za svetovalno dejavnost na univerzah in inštitutih, če ta preraste normalne okvire. Tovrstne prakse povzročajo malim podjetjem težave zaradi nelojalne konkurence s strani profesorjev in raziskovalcev z univerz oziroma inštitutov. Rešitev je, da se ekipe, ki projekte izvajajo mimo matičnih institucij v lastnih podjetjih ali imajo podjetniške ambicije, spodbudi k prezaposlitvi v njihova zasebna podjetja.

Ob nedavnem razkritju podjetniških aktivnosti nekaterih profesorjev na eni od članic Univerze v Ljubljani so študenti v forumih opozorili, da podjetni profesorji ne izpolnjujejo svojega poslanstva in imajo do študentov podcenjujoč odnos. Študenti morajo profesorje cele dneve ponižno čakati, da lahko opravijo izpite. Še huje je pri konzultacijah, kjer bi študenti profesorje potrebovali še pogosteje kot za izpite. Ker imam sam pozitivne izkušnje iz tujine, lahko rečem, da je nekorekten odnos profesorjev do študentov nezaslišan in bi moral biti odločno sankcioniran. Če redno zaposleni profesor daje prednost zasebnim poslovnim aktivnostim pred delom s študenti, bi ga morala univerza opozoriti na njegove obveznosti do študentov oziroma v skrajnem primeru odsloviti.

Reformnega Petra Klepca pa ni

Pomembno vlogo v sistemskem okviru ima financiranje. Slovenija je v letu 2006 izdatke za raziskave in razvoj dvignila na 1,59%, ni pa bistveno spremenila strukture teh izdatkov [4]. Leta 2004 je več kot 50% celotnih sredstev za raziskave in razvoj namenila naravoslovju in matematiki. Področju tehnologij je istega leta namenila manj kot 20% [5]. Takšno razmerje ni zdržno, če želimo okrepiti tehnološki razvoj in uresničiti cilje lizbonske strategije. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je prenizek tudi skupni delež izdatkov za R&R v bruto družbenem produktu, ki je daleč od lizbonskega cilja (3%). Zaradi tega odstopanja je Evropska komisijo Slovenijo opozorila, da mora planirati bolj realistično.

Slovenija je v zadnjih letih uvedla ali uvaja številne ukrepe za spodbujanje sodelovanja med akademsko in raziskovalno sfero in gospodarstvom. A ukrepi niso dovolj učinkoviti. Celotna sredstva za tehnološki razvoj in inovacije se že tretje leto zapored prerazporejajo za potrebe akademskih raziskav brez vpliva na gospodarsko rast Slovenije [5].

Pri izvajanju reform in prenovljene lizbonske strategije ima Slovenija še precej za postoriti. Zato nas dobrohotna ocena Evropske komisije o izvajanju reform ne sme uspavati [6]. Poročilo je namreč pisano uglajeno in daje naši državi kratke diplomatske napotke, kaj mora izboljšati. Težave z izvajanjem lizbonske strategije imajo tudi druge članice, zato je Evropska komisija že odstopila od prvotnih ciljev. Naivno bi bilo pričakovati, da bi Bruselj Slovenijo glasno kritiziral, saj je v času samostojnosti naredila velik razvojni korak. Na veliko področjih je med vodilnimi novimi članicami, z novim letom pa bo prevzela predsedovanje EU. Odsotnost ostre kritike Bruslja pa seveda ne pomeni, da smo lahko z razmerami doma zadovoljni. Že branje poročila med vrsticami pokaže, kje bi lahko imeli probleme. Nekateri med njimi, ki so izpostavljeni v članku, bi lahko imeli usodne posledice, če bi jih politika zanemarila. Ne smemo si zatiskati oči. Za hitrejši gospodarski in tehnološki razvoj, ki je osnova za večjo blaginjo državljank in državljanov, potrebujemo korenite gospodarske in socialne reforme, za katere politiki doslej niso zbrali dovolj poguma. Kot prvi korak bi morali pričeti izvajati že sprejete nacionalne programe.

Viri:

[1] IMD World Competitiveness Yearbook 2006, 2007. Lausanne: Institute for Management Development

[2] Resolucija o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010, Uradni list RS 3/2006, 10. 1. 2006, s. 210, http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=20063&dhid=80293

[3] Der Wettbewerb der Nationen – oder wie weit die österreichische Forschung von der Weltspitze entfernt ist, FWF Der Wissenschaftsfonds, Dunaj, Oktober 2007;

http://www.fwf.ac.at/de/downloads/pdf/der_wettbewerb_der_nationen.pdf; http://www.fwf.ac.at/de/downloads/pdf/FWF-Zitationsanalyse_1997-2006.pdf

[4] Eurostat (http://epp.eurostat.ec.europa.eu), podatkovni portal

[5] Kos, Marko: Inovacijska strategija EU se Slovenije še ni dotaknila, Delo, 16. 8. 2007

[6] Strateško poročilo Evropske komisije o gospodarskih reformah v Evropi, 11. 12. 2007, http://ec.europa.eu/growthandjobs/european-dimension/200712-annual-progress-report/index_en.htm

(Prva objava: razgledi.net, 19. december 2007)

Brez inovacij gremo v katastrofo

Tigrov preskok

Je slovenska vlada svojo razvojno priložnost dokončno zamudila?

Nemški poslovni in finančni dnevnik Handelsblatt, ki slovi po poglobljenih in kritičnih člankih, je tik pred drugim krogom slovenskih predsedniških volitev objavil članek, v katerem je razmere pri nas primerjal z ruskimi. Po avtorjevem mnenju je Slovenija nekoč veljala za vzornega učenca na Balkanu, danes pa jo pohlepni oligarhi in sprti politiki pehajo v kaos. Tovrstna kritika Slovenije je ostra, a razmere na političnem prizorišču so se v dneh po volitvah še zaostrile. Pozornost vlade bo v prihodnjih sedmih mesecih osredotočena na predsedovanje Evropski uniji, medtem ko se je pozornost politike že dokončno preusmerila na parlamentarne volitve prihodnje leto.

Reformni zastoj

V sedanjih razmerah v slovenski politiki in gospodarstvu ni veliko prostora za razvojne politike in projekte. Tako je že jasno, da je Slovenija zamudila še en vladni cikel za hitrejši tehnološki razvoj in uvrstitev med trideset najkonkurenčnejših držav na svetu. Sedanja vlada, ki tovrstnih ambicij ni skrivala, je imela tudi resnično priložnost za razvojni preboj. Slovenija je bila na lestvici globalne konkurenčnosti, ki jo objavlja IMD, leta 2000 uvrščena na 36. mesto in je do leta 2005 zdrsnila na 52. mesto. Napovedane vladne reforme in optimizem ob vstopu v Evropsko unijo pa so spodbudili velika pričakovanja in pozitivno klimo v državi ter okrepili naklonjenost državljanov in podjetij novi vladajoči koaliciji. Rezultat je bil tudi velik skok na lestvici globalne konkurenčnosti na 39. mesto v letu 2006.

Sledil je nepričakovan preobrat. Ambiciozno zastavljene reforme in pretirana javna izpostavljenost glavnih akterjev so sprožili ostro nasprotovanje najprej sindikatov in nato še nekaterih drugih skupin ter nazadnje same koalicije. Če bi glavni akterji reforme promovirali manj agresivno, bi bilo danes morda drugače, tako pa so se morali vsi po vrsti umakniti. Reformni zastoj bo v prihajajočem letu težko dobil nov zagon. Vlada bo namreč osredotočena na predsedovanje EU, leto parlamentarnih volitev pa tudi sicer ne obeta korenitejših razvojno usmerjenih vladnih ukrepov, ki bi lahko dodatno negativno vplivali na priljubljenost vladajoče koalicije.

Estonija preskakuje azijske tigre

Medtem ko je Slovenija v letu 2007 na lestvici globalne konkurenčnosti nazadovala na 40. mesto, se Estonija (22) in Češka (32) vrsto let uvrščata pred Slovenijo. Estonija je bila lani uvrščena celo med dvajset globalno najkonkurenčnejših držav. Pred Slovenijo se zadnja leta uvršajo tudi Litva (31), Slovaška (34) in Madžarska (35). Estonija, ki je med novimi članicami EU že vrsto let najkonkurenčnejša, svojo superiornost kaže z izredno ambiciozno vizijo politike, ki želi državo popeljati med najuspešnejše evropske in svetovne države.

Pred desetletjem je Estonija svetu pokazala, kako se lahko na področju informacijske družbe razvija hitreje od azijskih tigrov. Znameniti projekt razvoja informacijske družbe v državi so poimenovali tigrov preskok (TigerLeap) kot analogijo z razvojnim preskokom (leapfrog), s čimer so zelo jasno nakazali svoje velike razvojne ambicije.

Slovenija je razvojno mnogo manj ambiciozna od Estonije. Strokovnjaki že celo desetletje neuspešno opozarjajo politiko, da so potrebne korenitejše reforme, ki bodo okrepile tehnološki razvoj in konkurenčnost gospodarstva. Žal neuspešno. Sedanja visoka gospodarska rast tako ni posledica gospodarskih reform, ampak predvsem ugodne globalne konjunkture in povečane dejavnosti v gradbeništvu. Izgradnja prometne infrastrukture pa temelji na zadolževanju, ki se je v zadnjih treh letih nasploh dramatično povečalo. Slovenski bruto zunanji dolg se je po podatkih Banke Slovenije povečal s 15,1 milijarde evrov (31. oktobra 2004) na 30,9 milijarde evrov (31. avgusta 2007).

Učinke sedanje gospodarske rasti izničuje visoka inflacija, ki tudi sicer srednjeročno ogroža slovensko konkurenčnost. Visoka inflacija je predvsem posledica rasti cen storitev, največ, skoraj polovico, pa k njej prispeva rast cen predelane in nepredelane hrane ter brezalkoholnih pijač. Sedanja visoka inflacija, za katero vlada ni neposredno kriva, je odločno pokazala na neučinkovitost določenih delov slovenskega gospodarstva. Obvladujejo ga karteli, monopoli, oligopoli, tranzicijski baroni in politika. Kartelni dogovori in monopolne strukture, katerih delovanje že kaže negativne gospodarske učinke, so posledica neučinkovitega nadzora in pomanjkljivega preprečevanja omejevanja konkurence zaradi aktivne vloge politike v gospodarstvu ter neučinkovitih nadzornih institucij in pravosodnega sistema.

Slovenska podjetja in javna uprava tehnološke produkte kupujejo po cenah, ki so višje od cen na primerljivih tujih trgih. Razlogi za to so monopolne strukture in nakupi prek posrednikov, pri katerih so lahko cene v posameznih primerih tudi za več deset odstotkov višje od distributerskih. Največjo korist imajo posredniki in udeleženci v tej trgovini, ki iz naslova višjih cen prejemajo visoke provizije. Posledice monopolnih in korupcijskih struktur pa se ne kažejo le v višjih cenah. Slovenska podjetja so neučinkovita tudi pri uvajanju in izrabi sodobnih tehnologij. Zato ne preseneča, da je razpoložljivost najnovejše tehnologije po podatkih poročila o globalni konkurenčnosti med omejitvenimi dejavniki slovenske tehnološke pripravljenosti (Global Competitiveness Report 2007-2008, WEF).

Naravnost katastrofalno je stanje na področju inovacij. Po številu visokotehnoloških patentov je bila Slovenija s 4,3 patenta na milijon prebivalcev leta 2003 krepko pod povprečjem EU 27, ki je znašalo 22,3 (povprečje EU 15 je bilo 28,1). Še zlasti skrbi zelo nizko število patentov v dejavnostih, povezanih z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, ki naj bi bile paradni konj slovenskega gospodarstva. Že tako nizek delež visokotehnoloških proizvodov v izvozu se je v zadnjih dveh letih še zmanjšal, in sicer s 5,2 odstotka v letu 2004 na 4,5 odstotka v letu 2006 (povprečje EU 27 je znašalo 16,7 odstotka). Med novimi članicami EU 27 so imele leta 2006 samo štiri države nižji delež - Bolgarija, Latvija, Poljska in Romunija. Povprečje preostalih 7 novih članic je znašalo 18,2 odstotka.

Vladi je treba priznati, da je naredila določene korake v smeri izvajanja lizbonske strategije, a so ti koraki najbrž premalo ambiciozni. Slovenija se po izdatkih za izobraževanje uvršča nad povprečje EU. Povečali so se izdatki za raziskave in razvoj kot delež BDP, in sicer z 1,4 odstotka leta 2004 na 1,6 odstotka leta 2006. A je bilo povečanje premalo ambiciozno, da bi Slovenija do leta 2010 lahko dosegla načrtovano povprečje EU, ki znaša 3 odstotke.

Pozitivni učinki kadrovskih čistk

Več kot očitno je, da slovensko gospodarstvo tehnološko zaostaja, stanje pa se je v zadnjih letih še poslabšalo. Položaj zbuja skrb še zlasti v podjetjih, v katerih nove uprave na veliko čistijo kadre, blizu preteklim upravam. Veliko vrhunskih strokovnjakov si je že moralo poiskati nove izzive. Cena, ki jo zaradi tega plačujejo podjetja, je visoka. Posledice se občutijo na ravni celotnega gospodarstva, ki je v zadnjih treh letih tehnološko nazadovalo. Kadrovske čistke pa lahko imajo tudi pozitivne učinke, ki se kažejo na daljši rok. Ključni kadri, ki so morali zapustiti podjetja, pogosto ustanovijo nova podjetja ali v že obstoječih prevzemajo ključno vlogo. Med najbolj odmevnimi primeri so zagotovo družbe T-2, Tuš Telekom in Tušmobil, kjer jedro vodstvenih, tehničnih in prodajnih ekip tvorijo nekdanji zaposleni v njihovem največjem konkurentu in njegovih hčerinskih družbah.

Kadri so tudi sicer slovenska šibka točka, zato imajo kadrovske čistke v podjetjih toliko usodnejše posledice. Slovensko gospodarstvo se sooča s pomanjkanjem vrhunskih kadrov v ustvarjalnih poklicih, zlasti inženirjev. Pomanjkanje raziskovalcev in inženirjev je med največjimi omejitvenimi dejavniki omenjeno tudi v poročilu o globalni konkurenčnosti WEF. Zato moramo podatke Statističnega urada o povečanju število zaposlenih v letih 2005 in 2006 za 17.183 interpretirati zelo previdno. Če upoštevamo zmanjšanje delovnih mest, še zlasti v predelovalnih dejavnostih (7053), se je obseg na novo zasedenih delovnih mest povečal celo za 25.262. Povečanje je bilo največje v gradbeništvu (7222), poslovnih storitvah (7444) in zdravstvu (2000), kjer pa zaposlovanje zelo verjetno ni bilo posledica pozitivnih učinkov vladnih reform in izvajanja lizbonske strategije.

Razvojni učinki za naslednje mandate

Pred Slovenijo so veliki razvojni izzivi. Vlada se bo morala najprej soočiti z negativnimi učinki visoke inflacije ter s svojimi makroekonomskimi politikami preprečiti nadaljnjo rast cen in padanje konkurenčnosti gospodarstva. Nadaljevati bo morala s konzervativno plačno in fiskalno politiko ter skušati doseči večjo razvojno naravnanost državnih proračunov za prihodnji dve leti. Morala bo tudi najti način za sodelovanje in dogovor s socialnimi partnerji, saj brez korenitejših reform in prestrukturiranja državnih izdatkov ne bo mogoče izvajati lizbonske strategije, pospešiti tehnološkega razvoja in okrepiti mednarodne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

Tako vladajoče kot opozicijske politične stranke se bodo morale zavedati, da brez korenitih reform državljanom ne bodo več mogle obljubljati povečevanja blaginje. Potrebne so reforme, ki bodo izboljšale stanje na trgu delu, trgu dobrin in finančnih trgih. Nadaljevati je treba z odpravljanjem administrativnih ovir in krepitvijo pravne države. Dolgoročno pa bo lahko uspešna le tista politika, ki se bo korenito lotila gospodarskih in socialnih reform ter dala večji poudarek znanju in razvojnim usmeritvam, katerih učinek bo viden šele v prihodnjih mandatih.

(Prva objava: Dnevnikov objektiv, 24. november 2007)

Britanski Telekom sprožil plaz

Konec letošnjega junija je z mesta direktorja britanske družbe BT Wholesale odstopil dr. Paul Reynolds. Bil je eden ključnih poslovnih voditeljev v ozadju BT-jevega 10 milijard funtov vrednega projekta izgradnje novega omrežja, imenovanega 21CN (Twenty First Century Network). Odgovoren je bil tudi za izgradnjo širokopasovnega omrežja po vsej Veliki Britaniji ...

Dr. Reynolds je voditelj svetovnega formata in zaželen udeleženec najprestižnejših gospodarskih srečanj na svetovni ravni, kakršnega v Sloveniji ne premoremo. Med njegovimi najbolj izpostavljenimi projekti, ki je bil deležen številnih kritik med največjimi evropskimi operaterji, je ustanovitev družbe Openreach v začetku leta 2006, ki je prevzela upravljanje BT-jevega dostopovnega omrežja. S prvim oktobrom je dr. Reynolds prevzel vodenje novozelandskega Telekoma.

Z ustanovitvijo Openreacha je BT kot prvi evropski telekomunikacijski operater dokazal, da je funkcionalna ločitev dela telekomunikacijskega omrežja lahko odlična poslovna poteza tudi za samega operaterja. Koristi pa so mnogo širše. Funkcionalna ločitev, ki jo je izpeljal BT, je okrepila razvoj konkurence na britanskem telekomunikacijskem trgu ter spodbudila hitrejše uvajanje širokopasovnih omrežij in storitev. Po mnenju britanskega Ofcoma je bila tudi najpomembnejši razlog za podvojitev števila najhitrejših širokopasovnih priključkov v Veliki Britaniji.

Vertikalna integracija je ovira za konkurenco

Funkcionalna razdelitev nekdanjih nacionalnih telekomunikacijskih operaterjev je letos v središču razprav o spremembi pravil, ki krojijo razvoj evropskih telekomunikacijskih trgov. Vlade, ne samo v EU-ju, ampak tudi drugod po svetu, so vse bolj nezadovoljne s hitrostjo, s katero se razvija konkurenca na telekomunikacijskih trgih. Uvajanje širokopasovnih omrežij in storitev je prepočasno. Vzroke za počasnost vidijo v vertikalni integraciji nekdanjih nacionalnih operaterjev. Zato je vse več držav, ki so sprejele ukrepe ali o njih razmišljajo, s katerimi bi novim operaterjem zagotovile nediskriminatoren dostop do omrežij nekdanjih monopolistov.

V članicah EU je bila nekdanjim monopolistom že pred leti naložena obveznost ločenega računovodstva. A praksa je pokazala, da regulatorji s tovrstnimi ukrepi pogosto niso uspeli preprečiti diskriminatornega ravnanja vertikalno integriranih nekdanjih nacionalnih operaterjev. Zato sedaj iščejo nove modele regulacije, med katerimi ima osrednjo vlogo prav funkcionalna ločitev.

Britanskemu zgledu sledijo drugi

Britanskemu zgledu sledita italijanski regulator Agcom ter švedski PTS, ki prav tako razmišljata o funkcionalni razdelitvi vertikalno integriranih operaterjev (Telecom Italia in TeliaSonera), s katero bi upravljanje dostopovnega omrežja izločili v ločeni družbi, ki bi storitve prodajali vsem udeležencem na trgu pod enakimi pogoji. Italijanski parlament utegne že kmalu sprejeti zakonsko podlago za funkcionalno ločitev. Sočasno z zakonodajnim postopkom potekajo javna razprava in pogovori z operaterjem. Podoben postopek poteka na Švedskem. Med novimi članicami EU-ja o funkcionalni razdelitvi nekdanjega nacionalnega operaterja zaenkrat razmišljajo le na Poljskem.

Britanske pozitivne izkušnje in njihovo posnemanje v drugih članicah EU-ja ter po svetu je v ozadju sprememb regulatornega okvira za področje elektronskih komunikacij, ki jih pripravljajo pod vodstvom evropske komisarke za informacijsko družbo Luksemburžanke Viviane Reding. Komisarka je odločna in jasna: poenotiti želi stanje na notranjem trgu EU-ja in vsem nacionalnim regulatorjem dati možnost, da nekdanjim nacionalnim operaterjem naložijo ukrep funkcionalne ločitve, če drugi ukrepi (ločeno računovodstvo in nediskriminacija) ne bodo učinkoviti.

Nekateri ločujejo sami

Funkcionalna ločitev ne pomeni skrajnega ukrepa, saj predvideva le vertikalno ločitev konkurenčnih storitev od omrežne infrastrukture. Obe dejavnosti se odvijata v ločenih podjetjih z ločenimi organi upravljanja, ki pa sta lahko lastniško še zmeraj povezani. Veliko strožja je strukturna ločitev, ki vključuje tudi lastniško ločitev. Primer strukturne ločitve je razbitje ameriške družbe Bell Systems v letih 1983 in 1984.

V telekomunikacijski industriji funkcionalna ločitev, ki jo zagovarja Redingova, ni novost. Prvi jo je na lastno pobudo že leta 1994 izvedel ameriški operater Rochester Telephone. Šest let kasneje je prostovoljno ločitev veleprodajnih in maloprodajnih dejavnosti v okviru načrta prestrukturiranja napovedal tudi britanski BT. Ločitev bi po mnenju BT-ja zmanjšala raven regulacije njegovih maloprodajnih dejavnosti, kar bi odtehtalo stroške ločitve. Pozneje je sicer ugotovil, da bi bili stroški vertikalne ločitve integriranih dejavnosti večji od koristi, zaradi česar je odločitev o funkcionalni ločitvi začasno preklical. Ponovno je o njej pričel razmišljati leta 2004 in jo v sodelovanju z britanskim regulatorjem Ofcomom kot prvi evropski operater izvedel leto pozneje.

Z ločitvijo do večje vrednosti družbe

Nekateri operaterji se odločajo za izvedbo funkcionalne ločitve, čeprav jih regulator v to sploh ne sili. Takšen je primer irskega eircoma, čigar lastnik, finančni sklad Babcock in Brown, želi s funkcionalno ločitvijo povečati vrednost družbe in s tem svojega premoženja. V procesu funkcionalne ločitve bodo v eircomu celotno omrežje ločili od prodajnih aktivnosti, dostop do omrežja pa odprli vsem maloprodajnim ponudnikom storitev pod enakimi pogoji. S tem bodo zagotovili jasnejšo poslovno strategijo ter večjo učinkovitost in dinamičnost ločenih družb. Funkcionalna ločitev naj bi zmanjšala tudi poslovna tveganja, ki so posledica »komunalne« miselnosti in neučinkovitosti pri upravljanju omrežja v tradicionalnih telekomunikacijskih operaterjih.

Pričakovanja eircomovih lastnikov potrjujejo dosedanje izkušnje iz Velike Britanije in drugih držav, kjer so vlagatelji pokazali veliko zanimanje za nakup ali celo prevzem izločenih podjetij, ki upravljajo z deli omrežja.

Če se bo transformacija eircoma izkazala za uspešno, bi to lahko bil pomemben vzor za razdelitev nekdanjih monopolnih operaterjev in drugih večjih evropskih operaterjev. V tem primeru bi funkcionalna ločitev lahko postala osrednji trend v telekomunikacijski industriji. To je še toliko bolj verjetno, ker temelji na sinergiji regulatornih zahtev po nediskriminatorni regulaciji in možnosti povečanja vrednosti lastništva omrežja.

Nekateri se ločitvi krčevito upirajo

Najnovejši primer funkcionalne ločitve poteka v Novi Zelandiji, kjer je vlada nekdanjemu nacionalnemu operaterju 26. septembra letos naložila funkcionalno ločitev v tri ločene dele – fiksno omrežje, veleprodajne in maloprodajne storitve –, ustanovitev neodvisne nadzorne skupine, ki bo nadzirala proces funkcionalnega ločevanja, ter dosledno enakopravno obravnavanje vseh operaterjev pri ponujanju telekomunikacijskih storitev. Vlada meni, da je zaradi dosedanjega nekonkurenčnega delovanja novozelandskega Telekoma to nujen ukrep. Skrajni datum ločitve je 31. marec prihodnje leto, vse storitve pa naj bi bile izločene v štirih letih. Za morebitno kršitev naloženih ukrepov in pravil funkcionalne ločitve bo moral operater plačati 10 milijonov dolarjev kazni. Telekom je imel 20 delovnih dni časa, da je pripravil in vladi predložil pripombe.

Drugače kot BT, ki je ločitev izvedel prostovoljno, novozelandski Telekom ločitvi ves čas ostro nasprotuje. Spremembo v poslovni kulturi novozelandskega Telekoma pa utegne prinesti svež veter, ki bo zavel s prihodom dr. Paula Reynoldsa. Analitiki pričakujejo, da bo pospešeno izvedel vladne ukrepe, da se bo družba lahko v čim krajšem času posvetila ustvarjanju novih prihodkov in rasti.

Regulativni ukrepi morajo biti premišljeni

Konkurenca na telekomunikacijskih trgih je pomembna, a skrajni ukrepi bi lahko zavrli nadaljnja vlaganja v izgradnjo infrastrukture in širokopasovnih omrežij naslednje generacije. Med prihodki, ki se ustvarjajo na širokopasovnih omrežjih, se hitro povečuje delež prihodkov od vsebin in storitev, medtem ko se delež prihodkov od samega dostopa manjša. Z izločitvijo omrežja in njegovim odpiranjem konkurenci bi operaterji lahko začeli hitreje izgubljati prihodke od vsebin in storitev, saj bodo morali biti konkurenčni na področjih vsebin in storitev, ki niso njihova osnovna dejavnost.

Spodbujanje učinkovite in trajne konkurence na vseh ravneh telekomunikacijskih storitev je osnova za inovacije in prihodnji razvoj telekomunikacijske industrije. A regulatorji bodo morali v prihodnje zelo skrbno pretehtati regulativne ukrepe in zagotoviti ravnotežje med konkurenčnostjo in vlaganji v razvoj. Predvsem pa bodo morali imeti pred očmi interese uporabnikov.

Največje koristi bodo imeli uporabniki

Gradnja širokopasovnih omrežij in konkurenčno okolje prinašajo največ koristi za uporabnike, državljane in gospodarstvo. Uporabniki imajo na voljo širši nabor produktov, ki pokrivajo različne razpone cen, hitrosti, vezave storitev ter kakovosti in ravni podpore uporabnikom. V zadnjih letih so se drastično znižali njihovi stroški telekomunikacijskih storitev. Danes so na konkurenčnih evropskih trgih na voljo paketi, v katerih uporabniki za 30 evrov dobijo širokopasovni dostop do interneta s hitrostjo na primer 15 Mb/s (ADSL 2+), IP TV ter vključene vse klice v državi ter znotraj Evrope in v ZDA ali optično povezavo do interneta s hitrostjo 100 Mb/s v smeri proti uporabniku in 50 Mb/s v smeri od uporabnika. Pred leti so bile takšne ponudbe nepredstavljive.

Regulatorji s svojimi ukrepi odločilno vplivajo na razvoj in konkurenčnost trgov. Z njimi morajo zmanjševati interes operaterjev s pomembno tržno močjo za nekonkurenčno delovanje in hkrati zagotavljati spodbude za učinkovite naložbe v gradnjo širokopasovnih omrežij. Ali bo med ukrepi tudi zahteva po funkcionalni ločitvi, bo v veliki meri odvisno od operaterjev samih.

(Prva objava: Moj mikro, november 2007)